Življenjska naključja te včasih pripeljejo v prav posebne kraje, med povsem posebne ljudi. Biti nagrajenec na »Emirates photography award« je redkim dana sreča - med stotinami prejetih fotografij žirija izbere tistih nekaj kronskih draguljev, katerih avtorje povabijo na skoraj enotedensko spoznavanje v Abu Dhabi. Skoraj nisem mogla dojeti, dokler nisva bila resnično tam. Občutja se skladiščijo nekje v notranjosti in tisti pravi vtisi se izoblikujejo, ko si že zdavnaj doma. V enem tednu se je napletla zgodba o deželi, o njenih ljudeh, o fotografiji, o fotografih z vseh koncev planeta. Težko vse strnem v eno objavo, zato bom nekoliko popredalčkala vtise in podoživela zgodbo za vse tiste, ki so mi namignili, da bi jo radi slišali.
POT
O samem poteku potovanja ne bi izgubljala besed; nekoliko je bilo tekanja po letaliških terminalih, ker sva imela letalski karti iz različnih virov, zato so bile tiste tri ure med posamičnimi leti ravno prav. Na cilju naju je pričakal gospod z mojim imenom na listku, naju posadil v fino ohlajeno limuzino in odpeljal v še bolj fino ohlajen hotel. S petimi zvezdicami, brezhibnimi ambienti, osebjem na nivoju in prehrano za gurmansko pridobivanje kilaže. Na sploh smo bili deležni tretmaja na nivoju, katerega vrhunec je najbrž bilo kosilo na jahti ob obali Abu Dhabija.
SLAVNOSTNA PODELITEV
Vsi povabljenci smo sicer vedeli, da smo med nagrajenci, to pa je bilo tudi vse – do same podelitve v nacionalnem teatru so bili skrbno varovani podatki, kdo in s katero fotografijo je kaj prejel. Tja so nas dostavili skoraj dve uri prej, tako da smo se uspeli že pred podelitvijo kar dobro spoznati. Italija, Norveška, Slovenija, Turčija, Bangladeš, Kitajska, Tajvan, bližnji vzhod, ter precej različnih arabskih udeležencev, oblečenih v tipična bela arabska oblačila – pisana druščina smo se hitro ujeli v sproščeno in razigrano vzdušje. Sčasoma se je dvorana napolnila in korektno izpeljana podelitev je razkrila vsakemu lastno neznanko; Zeitgeist – druga nagrada v kategoriji abstrakcija. Glavna nagrada je šla v Turčijo za otroški portret. V preddverju nas je po prireditvi pričakala odlično postavljena razstava velikih printov. Nagrajene fotografije so bile na ogled v v.i.p. črni sobi, kjer se je pravzaprav odvijalo vse nadaljnje spontano dogajanje; gasilsko fotografiranje, povprek po tleh smo drug drugemu podpisovali kataloge, dogajali so se intervjuji in škljocanja. Nekje vmes sem pomislila, kako nepomembna je tovrstna fotografija pri nas: Norveškega kolega sta na otvoritev prišla počastit predstavnika domače ambasade, v domovini pa je bil deležen številnih objav in intervjujev.
FOTOGRAFI
Vsak dan je bil kulturno obarvan. Dva večera projekcij nagrajencev in klubov, galerije, muzeji, razstavišča. Večer projekcij nam je skorajda nekoliko pokvarila tista tipična navada, ki je tem večja, čim bolj se bližaš jugu: »raztegljiv« čas. Točno ob uri pomeni minimalno pol ure zamude. Pol ure čakanja na avtobus, pol ure čakanja pred napačnimi vrati, ura računalniške logistike, potem pa časovna stiska, zaradi katere so nam nekaterim skrajšali projekcijo. Ne glede na to, da so mojo projekcijo tisti večer nekako najbolj izpostavljali, sem bila za kakšen odtenek žalostna, saj sem najmočnejše fotografije uvrstila ravno na konec. Projekcije so bile sicer idealna priložnost za debato o fotografiji, ki pa se jo je dejansko zelo malo izkoristilo; nekoliko več je bilo sicer govora v arabščini, katerega angleški povzetek je bil zelo kratek, nekaj nagrajencev je imelo preslabo angleščino za debato, nekateri smo bili bolj sramežljive sorte, lahko pa pohvalim Jashima iz Bangladeša za kritičen pogled na fotografijo in fotografe nasploh – bil je sicer edini profesionalni fotožurnalist, iz relativno revne dežele, fotografsko razgledan in svetovljansko ozaveščen; nekako to sem pričakovala od vseh, a tudi pri nagrajencih mednarodne fotografske zveze očitno velja tista »sto ljudi sto čudi«, pa čeprav nas vse druži ista rdeča nit. In po nekaj dneh druženja na terenu sem nekako dobila občutek, da smo v generalijah bolj kupček razigranih otrok s svojimi optičnimi igračkami, kot pa neka naključno izbrana umetniško-intelektualna združba, ki sem si jo sprva predstavljala.
RAZISKOVANJE DEŽELE
Gostitelji so se v teh nekaj dneh resnično potrudili, da so nam predstavili svojo deželo. Obiskali smo jo praktično sredi poletja, temperature se čez dan tam gibajo okoli štirideset stopinj, pri čemer so obalna mesta ves čas ujeta v soparo. Ker je bistvo dežele, ki se sicer naslanja na bogato kulturno dediščino, razvoj in napredek v sicer manj gostoljubni pokrajini, smo oglede preživeli v velikih urbanih središčih. Puščava, ki se tukaj nazorno imenuje »the empty quarter«, nam je ostala prikrita – nekateri smo vzdihovali h krasnim sipinam, ki se jih je dalo spremljati za obcestnimi nasadi zelenja. Organizator se je strogo držal načela, da je poleti v puščavi prevroče tudi za pet minut in nam v tolažbo ponudil svojo idejo, da bi naslednje leto tekmovanje organizirali na zimo, pa si bomo takrat šli ogledovat puščavo (seveda, puščave željni bomo tudi naslednje leto srečni dobitniki nagrad…). Kot da se kar nekako malo sramujejo vse tiste vroče peščene golote tam zadaj za vsem umetnim, kar so ustvarili ob obali. V nadomestilo so nas vsak dan odložili v vsaj enem velikem, hudo klimatiziranem nakupovalnem centru… Tudi tisti dan, ki so nam ga predstavili kot pot v puščavo, v oazo Al Ain. A kaj ko je to mesto v rangu večjega slovenskega mesta, kjer se sploh ne zavedaš, da si v oazi. Smo pa tam spoznali življenje na tržnici, ki je še najbolj prispevalo k vtisom o deželi in njenih ljudeh.
Abu Dhabi, Al Ain in Dubai smo si lahko ogledali med vožnjo iz avtobusa, tradicijo in kulturo pa smo spoznavali v galerijah in muzejih; šoping centri so pač zgodba zase. Velika mesta so zrasla praktično iz gole puščave in se s pisanim naborom arhitektonskega oblikovanja dvigajo pod nebo. Tu se življenje odvija na cestah in za stenami stavb. Na ulicah praktično ni ljudi - zaradi vlage in vročine se vse dogaja v hudo klimatiziranih notranjih ambientih. Oblaki se menda na nebo zarišejo le v zimskem mesecu februarju, ki ga v smislu lepote in vrednosti obiska kar na veliko kujejo v zvezde. Abu Dhabi je neskončna mreža cest, napletena okoli razkošno prostorsko razporejenih stavb. Zelenja je na pretek, tudi dolge kilometre cest po puščavi obroblja pas bogatega rastlinja; vsako posamično rastlinico neprenehoma napaja na površini položena vodovodna cev. Najbrž bi, če bi vse te cevi nanizali v dolžino, z njimi nekajkrat obkrožili Zemljo čez ekvator. Neverjetno, koliko vode je potrebno, da puščavi vsiliš zeleno življenje! In ker denar v teh naftnih koncih ni problem, se da tukaj narediti praktično vse. Zazeleniti puščavo, se z arhitekturnimi čudesi dvigati pod nebo, ustvarjati prestižne otočke poljubnih oblik v morju, se poigravati s tehnologijo v vseh aspektih bivanja. Tukaj je voda najbrž dražja od nafte, pridobivajo jo iz morja, vse je nekako obrnjeno na glavo.
Šoping centri so tisti družabni prostor, ki nadomešča nekoč nam znana stara mestna jedra, polna življenja, ter vse tisto, kar si mestni človek želi v prostem času. Sredi puščavskega mesta šoping center z drsališčem v glavni avli. Ogromni slapovi. Flamingova dežela. Akvarij s tunelom, kjer nad tabo plavajo morski psi,lahko pa si privoščiš tudi potapljanje. Brez problema si lahko v Dubaju privoščiš tudi smučanje. Trgovine, bari, šport, prosti čas, vse za isto steno in zdi se, kot da so na to precej ponosni. Kitajski fotografi so se v to vzdušje zelo vživeli in so znali na rafal škljocati isto prizorišče tudi po eno uro. Mi ostali fotografski čudaki pa smo vseeno imeli ideje o obisku puščave, o nogah na razbeljeno žareči sipini, o življenju, kot so nam ga opisovali domačini iz puščave.
LJUDJE IZ PUŠČAVE
Tiste pristne domačine smo spoznali šele na tržnici v Al Ainu. Tam se sicer zbirajo različni obrazi od blizu in daleč, so pa vsi angleško zgovorni in pripravljeni na klepet. Prvotna negotovost na tržnici se je prelevila v portretno fotografiranje, na koncu pa v desetine drobnih radovednih pogovorov.
Imela sem srečo, da sem preko prijateljev spoznala tudi krasno domačinko, ki dejansko živi v puščavi. Dekle odprtega srca in širokega nasmeha, ki nam je pripovedovala o svojem domu sredi peska, o veliki družini, o skrbi za njihovo puščavo, šotorih, kamelah, sokolih, slavnostih... Skozi njene besede in slike z mobilnega telefona smo nekako doživeli tisto, po čemer smo sami hrepeneli. Nasploh so Arabci srčni, prijetni in gostoljubni ljudje, najbrž jih je trdo življenje v puščavskem okolju naredilo tako skromne in dostopne. Strah jih je, da bi imeli zahodnjaki napačno mnenje o njih zaradi nekih posameznikov, ki ustvarjajo slab vtis o celotni družbi. Če si le dovolj odprt, te z neverjetno toplino sprejmejo, vzamejo za svojega in potem s posebnimi iskricami v očeh namesto slovesa izrečejo tisti »inshallah«, ki bi v prevodu pomenil »se vidimo«. Prijateljstva, ki smo jih tako na hitro in tesno stkali tam dol, preprosto ne moreš pozabiti – za vedno ostanejo del tebe. Je pa res, da z vklapljanjem v družbo nisva imela problemov. Iztok je že doma napovedal, da si bo takoj nabavil arabsko obleko in je to tudi storil. V tisti dolgi beli srajci in rdeči rutki, fiksirani s črnim trakom, je preživel vse dni v Emiratih in prav vsak od Arabcev ga je vzel za svojega. Pravzaprav so ga tudi fotografi pogosto ugrabili in ga izrabljali za fotomodel, ker se ga praktično ni dalo ločiti od domačinov. Tudi mene je prijateljica obdarila s krasno arabsko obleko, punce so se vsule nadme in me v minutki kozmetično predelale v tipično domačinko. Res krasni spomnički, večno jih bova čuvala v srcih.
Spisane misli in fotografije so droben delec vsega tega, kar nama je dalo Arabsko doživetje. Čisto vsega se pač ne da opisati in prikazati; košček biti je iz čustev in impresij, ki so lastne samo vsakemu od nas. Za prvi okus pripenjam nekaj portretov, ko najdem več časa, pa še kakšen vizualni vtis več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar