224 ... razstava PARALELE v Celju

Danes smo v okviru programa akademskega zbora VZŠ otvorili mojo novo fotografsko razstavo Paralele. Zgodila se je na povabilo direktorice RŠS Katje Esih, vsebinsko pa je nekakšno iskanje sorodnih duš po lastni foto retrospektivi. Razstava bo na ogled javnosti v prostorih Visoke zdravstvene šole v Celju še nekaj mesecev.

Prilagam celoten predstavitveni tekst.

* * *

SPREMNA BESEDA RAZSTAVE

Izbor fotografij pod skupnim nazivom PARALELE se mi je porodil kot ena izmed idej v razmišljanju o univerzumu, ki že od nekdaj vzbuja mojo domišljijo s svojo neskončnostjo možnosti, katere neznatno droben delček smo tudi sami. Univerzum, ozirma kot smo v pogovoru bolj vajeni – vesolje,  interpretiram kot celoto, širok diapazon od abstraktnega mikrokozmosa razmišljanj v človeški glavi do nerazumljivih dimenzij vseobstoja, zato mi je to neusahljiv vir inspiracije. Paralele so namreč kot nekakšni vzporedni svetovi, ki jih podkrepljeno z matematičnimi in fizikalnimi modeli opisujejo znanstvene teorije kvantne mehanike, obravnavajo filozofska razmišljanja in nadalje domišljijsko razpredajo avtorji znanstvenofantastičnih del. V praksi se teorije simpatično mešajo s preprostimi utrinki vsakdanjega življenja. V vsakdanjiku najdemo namreč nešteto vzporednic, začenši pri sorodnih dušah, prijateljih v smislu »anam cara«, morda se nam zgodi, da na nekem drugem koncu planeta najdemo osebo, ki nam je na las podobna ali pa se nas srhljivo dotakne kakšen deja vu. Ljudje imamo zavoljo lažje organiziranosti tendenco grupiranja in »predalčkanja«, zato se znotraj nekih skupin in navezav vedno najdejo paralelni, sorodni, če ne že skoraj identični pojmi.

Razstavljen nabor je droben poskus iskanja vzporednic v potovanju po lastnem vesolju, ki ga skozi doživljanje tudi fotografsko upodabljam zadnjih nekaj let. Neskončna pestrost mentalnega in fizičnega sveta je tista, ki bi v odsotnosti organizacije vodila v povsem kaotičen zbir informacij, postavljanje vzporednic pa vleče rdečo nit po pričujočem življenjskem potpuriju, v katerem se najde skrita razmišljanja, jasne nagovore, kakšno vprašanje, ponekod pa zgolj dušo božajoče prizore.

zgoraj: močvirska rapsodija

spodaj: Kozjansko v času

BESEDA O AVTORICI

Rojena na 155. dan v letu, ko je Nasa objavila fotografijo skrivnostnega obraza na Marsu. Že od malih nog obkrožena z ustvarjalnimi pripomočki, naravo, športom in knjigami. V osnovni šoli sem bila glavna kandidatka za vsako likovno kolonijo in raznovrstna ustvarjanja, v gimnaziji uspešno širila obzorja v vse smeri in se zavoljo številnih zanimanj stežka odločila za le eno poklicno pot. Diplomirala sem na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kot arhitektka namreč lahko delujem v pisanem prepletu tehnologije, umetnosti, psihologije in še bi lahko naštevala.

Fotografija se je v mojo dušo pritihotapila postopno, sprva skozi golo funkcionalistično potrebo po ohranjanju spominov, sčasoma pa predvsem kot obvezna sopotnica na potovanjih in raziskovanjih, brez katerih bi bilo življenje precej pusto in prazno. Potovanja so namreč vseh vrst - v daljne dežele, okoli ovinka, ali pa kar v mislih. Odkar sem se na povabilo prijatelja pred približno petimi leti pridružila Društvu fotografov SVIT, se je moje fotografsko izražanje razširilo na upodabljanja tudi tistih intimnih, miselnih potovanj. Moj fotografski spekter je lahko širok, kot je široko moje vesolje, rada se lotim prav vsake motivike in tehnike, pri čemer se neprestano porajajo nove ideje, za katere pa žal marsikdaj ob vsakdanjem življenjskem tempu zmanjka časa, a me kljub temu polnijo.  

zgoraj: rain inside

spodaj: Noordung 3

V zadnjih letih sem imela nekaj samostojnih in sodelovala na več skupinskih razstavah doma in čez mejo. Na številnih mednarodnih fotografskih razstavah sem prejela več kot 50 različnih medalj in diplom, pri čemer naj na primer omenim prvo nagrado na svetovnem klubskem prvenstvu v Parizu. Preizkusila sem se kot organizatorka fotografskih razstav ter kot žirantka na različnih rangih razstav tudi v tujini. Pri Fotografski zvezi Slovenije imam trenutno naziv »kandidatka za mojstrico fotografije«, pri mednarodni fotografski zvezi FIAP pa »excellence FIAP bronze«.

Prav rada bi za zaključek navrgla kakšno plemenito misel o tem, kako bom s fotografijo spremenila svet. Vsak košček »zamrznjenega časa« na risbah svetlobe trajno zabeleži minljive misli in dejanja posameznika ter celotne družbe. Pravzaprav lahko vsak po svoje, če le upa, z drobnimi premišljenimi koraki in odprto ter ustvarjalno glavo prispeva k boljšemu jutri, efekt metuljevih kril pa bo dal velik, univerzalni rezultat. In vendar, citiram:

zgoraj: Kaninska pravljica

spodaj: mirno morje

»Sleherni posameznik gleda na življenje znotraj lastnega niza okoliščin, zato lahko ponudi svetu enkraten izraz. Ustvarjalnost zajema likovne umetnosti, a ni omejena nanje, kajti slikanje, skladanje pisanje in podobno ne morejo biti pomembnejši od ustvarjalnih potez, s katerimi tolažimo v nesreči, vnašamo red v navzkrižje ali kaos, pripovedujemo otroku zgodbo.«

(Marlo Morgan, ameriška pisateljica)

Carpe diem!