Včasih se ti za tem in onim ovinkom vsakdana posreči kaj nepričakovanega. Po pošti sem dobila izvod revije s svojim makom na naslovki. Zadeva je plod dogovora iz enega izmed spodnjih prispevkov. Zahvaliti se moram glavni urednici Teji Bezeg, da je na širnem internetnem prostranstvu izbrala ravno to fotko.
(Nisem še izfehtala pdf datoteke; tale je preprosto slikana na domači mizi, zato ni ravno enake kvalitete kot original.)
Tooooole je pa naslednja reč, ki jo delim z vami, še preden je izšla za javnost: naslovka naslednje revije Mama. To je bila še tista pika na i, ki sem si jo potihem želela, tisočkrat hvala glavni urednici Uršuli Kravogel, da me je vzela resno in izbrala eno izmed Renejevih igrivih fotk.
Krasen občutek je, ko se tvoje reči pojavljajo po revijah. Sploh sem vesela, da nekaj konkretnega nastane iz mojih fotk, da niso le "snapshoti" za domači album. Fotkanje te ves čas vleče naprej, ena posebna sorta gravitacije, črne luknje, ki te ne spusti. Ko ovinkaš tu in tam po kulturnih, naravnih in notranjih pokrajinah, se zalotiš, kako vidiš reči skozi objektiv, kako nastajajo imaginarne fotke, ki so včasih tako prečudovite, da skoraj ne morejo biti realne. Do realnosti je pač en velik preskok...
Popoldne se mi je zgodila ena grda reč. Ni fer! Z možem sva izkoristila sončno popoldne za moto sprehod; všeč mi je moto perspektiva, povsod je polno mojih oči. Nekje na pol poti do doma ob cesti nekoliko zapuščena stoji stara domačija. Hiška še ima prvotna okna in vrata v turkizno zeleni barvi (ja, če koga zanima, prav ta barva je avtentična barva za okna in vrata v naši pokrajini - ostale temno rjave odtenke smo uvozili s severne strani Alp!), vhodne duri se točno na sredini južne fasade dvigajo nad stopnicami***, pred hišo pa so simetrično posajene štiri velike breze. No, kako naj rečem ... BILE so! Danes jih ni bilo več! In kolikokrat sem se peljala tam mimo in imela v glavi točno izdelan prizor te fasade s štirimi drevesi v svetlobi sončnega zahoda in kakšno staro tetko, ki zamišljeno sedi na stopnicah pred vrati, ki so tam že od njenega otroštva! Škljoc! Za vedno ovekovečena zgodba!
Pa je šla po gobe... 
!!! Priložnost zamujena ... 
!!! Priložnost zamujena ... *** Stopnice in balkoni. Brez tega pravih hiš sploh ni.Če mene vprašaš, so hiše samo zato, da dajejo smisel stopnicam in balkonom. Ti so vezna nit med brlogom, ki nas ščiti pred vsem zunanjim svetom, ter vso širno stvarnostjo zunaj naših sten. Posedeti na stopnicah pred vhodom ali na balkonu z razgledom ... aaaah. To so reči, ki dajejo stenam poezijo!
P.S. Še nekaj iz časopisov:
.... polaganje temeljenga kamna za OŠ Dobrna - članek izNovega tednika - glej tisto rdečo pikico v ozadju 
Pa še ena, ki sem jo poslala na NT natečaj, bolj za hec kot zares, pa so jo objavili:
Ni komentarjev:
Objavite komentar