Jesenski dan, ko prijetno božajoč sonček že tako krasno obarvani pokrajini vliva pridih topline v oranžnih odtenkih; ravno prav mehki naslanjač za najudobnejše pogreznit in najljubši sogovornik, brez motečih faktorjev - točno tam, na belo pogrnjeni mizici bi prijal tale kozarček, ki sem ga sicer poslikala za eno vabilo.
Kdo se javi za sogovornika?
Pa na zdravje 
.
In malo se moram spet pohvaliti. Po pošti je prispela revija E-fotografija in med listanjem sem presenečena obstala nad lastno fotko, ki so jo izbrali kot eno izmed treh predstavnic fotonatečaja, ki še poteka in rezultati še niso znani. Super fajn, med tistimi 500 prispelimi fotkami sončnih zahodov jim je padla v oči. Ampak ... to še ne pomeni, da bo na natečaju dejansko dobila nagrado, čeprav ... hm hm...
Kakorkoli, glavno nagrado že imamo doma, krasen fotomodel po imenu ŽIGOLO MIGOLO, brez katerega tudi omenjene fotke ne bi bilo. Ja, v vrtcu si je prislužil že nadgradnjo vzdevka. Kaj bo šele naslednje leto?! Tolk karizme ima, da sta me njegovi vzgojiteljici kar v svet staršev povabili. Drugo leto v vrtcu torej začenjamo nadvse ambiciozno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar