Letos smo si izbrali Bolgarijo. Pravzaprav je bil nesporazum, mož je ves čas govoril, da hoče poleti na morje, jaz pa ves čas sanjam samo o potovanjih, pohajanju in poleti me mika vse kaj drugega kot morje... in vsakič znova potrebujem pol dopusta samo zato, da se uvajam v totalno brezdelje in proceduro zajtrk-plaža-večerja-sprehod-noč in jovo na novo. To ni naštelano na moje vibracije. Zadnji trenutek sem izbrala Bolgario, da spoznamo nekaj novega, nam rezervirala polpenzion v spodobnem hotelu blizu plaže sredi Sončne obale, splanirala dva izleta v notranjost ... potem mi pa mož reče, ja zakaj pa nismo šli kar na potovanje, takšno s trodnevnim morskim lenobnim vložkom...? Toliko o tem, kako se ljudje premalo pogovarjamo, pa čeprav se nam zdi, da je čisto dovolj.
Torej smo se podali na hudo klasičen dopust v tipično turističen kotiček sveta, kakor večina človečkov, ki se poleti razpasejo na Hrvaške in mogoče tudi kakšne malo bolj oddaljene plaže. Kdo nam je v glavo vgradil tovrstno migracijo? Od kod ta množična selitev narodov?
Nič ni nenavadnega, če se ob že tako zoprni, a pač neizogibni proceduri na letališču pripeti, da ti ob pogledu na razpored letov uide kak "ahhh, ne že spet", ker je let preložen za dobro uro. V dvoje se že nekam zavlečeš in lenariš, z otrokom pa ... no ja, če se najde kakšen kompjuter frik in otrokom naloži risanko, ti pač ni hudega.
Potem se z rahlo pajčevino v želodcu sprašuješ, ali so hotelski gostje še pustili kaj od večerje, ki smo jo pošteno zamudili. Prinesli so tri solate, tri ogromne krožnike z glavno jedjo, tri sladice. Usoda mi je napletla tri večerje - naš otrok je pohrustal en kroket, ata pa ni bil čisto nič navdušen nad mesno izbiro. Vse je ostalo zame. Lahko nam, ki nismo izbirčni, povsod nam je lepo.
Zjutraj smo začeli z dopustniško proceduro. Plaža itd. pa spet plaža itd. Krasna, nekaj kilometrov dolga peščena obala, posuta s senčniki in ležalniki (nič ni zastonj, za en teden lenarjenja porabiš nekaj čez 70 EUR), čudovito nič črno Črno morje, krasni valovi...
Valovi, morje, vonj po soli, ki ni najbolj izrazit... Starša sva pričakovala, da bo otrok neizmerno užival v morskih igrarijah, prinesli smo šlaufek, blazino, rokavčke smo imeli namen kupit na stojnicah zvečer... Otrok je šel v vodo. Otrok se je začel ipično cmeriti, ko ga je prvi val pošprical po trebuščku. Otrok je hotel ven iz vode. In otrok je enako proceduro izvedel vsak dan do konca dopusta.
Potem smo prečekirali eno generacijo višje, po kom bi naš otrok lahko imel takšne nespametne ideje ... moja mami pravi, da sem bila čisto ista. V vodo pa ne.
Ja, žal mi je, je pač lepe reči pobral po atiju...
Ta otrok pa je bil na srečo ves navdušen nad peskom. Ves dan ga je po malem zaposljeval. Lopatke, grabljice, vedro, kamion, avtomobilčki ...
Zvečer smo po dolgem in počez raziskali naš kvartir. Med 250 hoteli in tistimi, ki so še v gradnji (in teh res ni malo), so na vsakem vogalu in ob vsaki cesti nanizane stojnice. Z robo, ki jo najdeš od Španije do Indonezije. In kakšno Bolgarsko cvetko vmes. In razne gostilnice. Ista reč, kot v Lloretu, Hammametu, Budvi, blablabla... Se ne splača tipkat po tipkovnici, da bi to opisovala. Klasika množičnega turizma, ki ti nič ne pove o resničnem življenju te države.
Če otrok ob obilici uličnih dražljajev nikakor ne more zaspat ob vozičkanju, greš v trgovino, kupiš nekaj tekočega in nekaj malo bolj trdnega, daš otroka spat v posteljo, se usedeš na balkon in se greš tisto, kar ljudje nasploh premalo počnemo: pogovore. Stene drugih hotelov, bazeni, ulično življenje, veter, galebi, vse to da en tak nenavaden zvočni potpuri, nekako me je spominjal na zvoke iz kakšne sci-fi računalniške idrice. Na enem izmed hotelov je bilo galebje zbirališče in treba je bilo pogledat čez fotoaparat (če imaš objektiv tristotko, pa res ne rabiš daljnogleda), da se je razjasnil spodnji prizor. Blazno mi je bil zanimiv.
In ista procedura, dan za dnem. Pa od nekdaj imam v glavi, da sem zelo prilagodljiva oseba, ampak dopusti te vrste mi delajo večne probleme. Prve dni se nikakor ne morem privaditi na lenarjenje, ko mi pa končno zapaše, je treba domov.
Malo smo si ga tudi privoščili, to je vključeno v proceduro. Ni švoh, čist lepo paše kakšen sex on the beach, pa še dvakrat zaporedoma, je v vsaki gostilni happy hour (plačaš 1, dobiš 2)
Omenila sem dva izleta.
Prvič:
Šnofanje po mestu Varna, polmiljonski konglomerat, ki se je že dobro otresel komunističnega vonja. Renejevega plišastega delfinčka smo peljali gledat njegove čisto prave sorodnike v delfinarij. Moja dva dedca sta navdušeno spremljala vragolije svojih (je, zelo fejst, pa vseeno) oddaljenih sorodnikov. Jaz pa sem jih že večkrat videla in se ukvarjala bolj z internimi logičnimi vezji - spomini na zamisli o delfinih iz Štoparskega vodnika po galaksiji (zame definitivno št. 1 knjiga). Pa ne bi o tem, je spet preobsežna tema.
Potem en sicer zanimiv ostanek nekdanjega samostana; menihi so si v pobočje peščenjaka izklesali težko dostopne celice in se tja umaknili v svoje iskanje poti do raja. Menda so bili večino življenja popolnoma pri miru in tiho. ... Že prav, vsakemu svoje. Spodaj je en prizor iz ikonografskih poslikav, nekako me je potegnil delček, ki prikazuje pekel.
Varna. Ne morem reči, da me je s čim zares pritegnila, saj v uri in pol nimaš veliko priložnosti spoznat dušo mesta. Ravno, ko smo se vračali na avtobus, sem našla kotiček za mojo dušo, ki mi je žal takoj iz daljave pomahal v slovo in mi kričal na uho spet tisto: prav ti je, kaj se pa pustiš agencijam, drugič pa v svoji režiji! In ta nesramni kotiček je bil krasen zelen parki, ki se kot promenada razteza ob celotni obali. Za začetek je bilo videti prosto razstavo, ki jo je pred nekaj leti že gostil ljubljanski Tivoli - svet iz zraka, francoskega fotografa Bertranda (Yann Arthus-Bertrand Earth from the Air Exhibition).
In v tem parku imajo tudi planetarij. Bi prav rada pokukala not...
Drugič:
Potem po jugu Bolgarije, v lepo ohranjeno tradicionalno vas, v Modre gore in vse, kar lahko ob poti vidiš in si ustvaripš vtis, kakšen je ta kos planeta v svoji resnični obliki. Fotke so v naslednjem zapisku - 3. del.
Moram še povedat nekaj o naših družinskih vezeh. Prvič sploh sem dobila občutek, da sta se "moja" dva moška zares povezala. Reneju je bil prvič ati bolj zakon kot mami. In nekako sem se umaknila iz te ljubezni in užitek jo je bilo opazovat. Prihaja september in vse kar spada k vsakdanjiku: sine bo spet več v stiku z mano kot z očetom, zato mi je toliko bolj v veselje, da sta se vsaj za nekaj časa bolj intenzivno našla.
Sine je tudi dober razlog, da ti na dopustu nikakor ne more biti dolgčas. Vsega je bilo dovolj, smeha in zabave, pa trme in joka. Rene je postal zelo zgovoren, suvereno je začel sodelovat v pogovorih, besede mu tečejo v povprečju zelo razumljivo, komunikacija je krasna! Našli smo en nov zobek, ki hoče na plano, ta je že osemnajsti. En razlog več za tečnobo. Spet nam je bilo pestro pri obrokih, zajtrka nikoli ni niti poskusil, večerja je bila tu in tam pogojno užitna, s poudarkom na sladoledu - ati ga je naučil lizat kornete in jih zmazat do zadnjega atoma. Zato smo imeli vsak dan sprehod v trgovino in ko je otrok na plaži izjavil: banana, je morala bit ta takoj pri roki. Sam si je krojil prehrano med bananami, jogurti in kifeljčki. Ne moreš verjeti, koliko želje po samostojnosti premore dvoletnik! In če ni po njegovo ... težko ostalim!
Največje veselje in pravzaprav osnovna življenjska potreba našega lumpa: avtomobilčki! Na konec sveta bi jih morali vzet, če bi šli tja!
Moja manija: s skoraj vsakega dopusta si privlečem en klobuk... Takšnega, ki paše h karakterju, hehe.
Kaj naj rečem ... bil je ... dopust!
Ni komentarjev:
Objavite komentar