Bil je en tak dan, ko naš otrok ni bil poln NE-jev in rastočega eg(oizm)a. Oba v škornjih in anorakih sva s košarico v roki šla pozno popoldanskemu gozdu na obisk. Dež je še skakljal po krošnjah. »Dežek pada tik tik tik, moči polje, moči hrib,« mi je čisto sam zapel med sprehodom. Pogovarjala sva se o tem, kaj vse se najde v gozdu na tleh. Naštel je listke, jagode, gobe, travo, storže, polže in še kaj. Vse sva do potankosti preučila in pretipala. Z uspešnega enournega (=brez vsake tečnobe, joka in »nes mami«) sprehoda po hribu sva prinesla polno košarico naravnih dobrot - prvih jabolk in sliv, nekaj gobic, pisane liste (jah, nekje v prihodnosti bo očitno jesen...), storž. Gobice bo jutri babi pripravila dediju za kosilo, pravi Rene. Sadje pa je po stari navadi že kar sproti zmazal.
Tudi v pasjih relacijah je bil ugoden dan. Luna našega otroka ni pogrizla, poskakala in pripravila do joka. Pravzaprav sta se odlično razumela. Pasje zobe smo zaposlili z igračami, Rene pa jo je božal, grabil, dvigoval, rekel je celo, da jo bo vrgel na ippon, psička pa je od zadovoljstva divje mahala z repom in v učkah se ji je bliskalo veselje. Končno se je naš mladič odločil za igro z njo, kako ne bi bila vesela! Okregana, ker skače po Reneju običajno za kakšnim kotom pohlevno pogleduje proti svojemu otroškemu kolegu in hrepeni po igri. A kaj ko skakanje in grizenje nista ravno Renejevi predstavi o igri s kužkom... Nekoč bosta pa vendarle še velika kolega.
Včasih imam zares občutek, da je vse tako kot mora biti. Če otrok še normalno pospravi vsaj pol večerje, petkrat zaporedoma želi, da mu preberem drobno knjižico o kitu, prešteje tortice od ena do deset (vedno pa vztraja pri tem, da trojke ni) v knjigi o mačku Muriju, mi nekajkrat uredi frizuro (=najprej me skuštra do onemoglosti, potem pa mi lase lepo popravi za ušesa), se pri tuširanju ne dere kot zmaj in si celo prizadevno sam umije zobe ... je pa že skoraj prelepo, da bi bilo res
Ampak je (res)! 
P.S. Takole za večerno razvedrilo se je sicer odločil, da ne bo šel spat. In se je lepo spakiran v posteljici 10 minut skupaj zaporedoma drl: ne pat! ne pat! ne pat! ... Potem sem šla v sobo in ga mirno vprašala, če rabi dudo. Rekel je ja in se začel ful smejat, mi dal lubčka in mi pomahal za lahko noč. Toliko o moči manifestacije trme.
Ni komentarjev:
Objavite komentar