Sonček sije, dežek pada ... jaz pa v gozd. Škornji, švicarski nožek, košara. Letos prvič. Nos imam zaradi klim in prepihov že 3 tedne kronično zamašen, a skozi odprta usta me je žgečkal vonj po gobah. Še iz nekih naftalinskih časov imam v glavi zemljevid gobjih placov. Ampak od naftalina do zdaj se je že vse nekam sfižilo, to vsakič znova ugotovim. Lažje bi nabrala polno košaro gobarjev kot pa gob. Nekako se moraš sprijazniti s tem, da je vsakomur dovoljeno šariti po kateremkoli gozdu. Razni naravoljubni lobiji (beri: oni, ki s strastjo obešajo trofeje na stene in se igrajo "naravno" selekcijo) so menda že nekajkrat preprečili, da bi lastniki gozdov imeli do svoje lastnine enake pravice kot recimo oni v Avstriji. Da bi vsaj v teoriji nekoliko obvarovali to, kar je ostalo od gozdnih ekosistemov.
Iz gozda sem se po dveh urah vrnila z nekaj lisičkami. Ampak pot skozi gozdi ti preprosto mora dati nekaj več kot samo materialne dobrine. Že od nekdaj mlade in prestare gobe skrivam pred ostalimi pod listje in nabiram v stilu "gobe so kot začimbe". In res ne vem, kdo potrebuje poln zmrzovalnik popra... Gozd se skozi leta nenormalno spreminja. Nekdanje goščave zrasejo v višave, nekdanje potke se zarastejo s podrastjo, divjad si spelje popolnoma drugačne stezice in stari brlogi so polni listja. Iz našega gozda so izginile modre zvončnice. Gobani so totalna redkost. Nekoč je bilo vse rumeno lisičk ... Veverice in zajce so polovile mačke. Fazane, ki so se nekoč vsakodnevno sprehajali čez naš hrib so postrelili jagri. Le ptice imajo še zmeraj enak raj. Ves čas te spremljajo. Še kanje so mi ves čas kričale z neba. In kako so krasne in veličastne, jadrajo po modrini in kraljujejo nad jasami in travniki. Nekako imam ves čas pred očmi okvirčke fotografij. Pa ne nosim povsod fotoaparata, a občutek je, kot da imam vgrajenega v glavi.
Ni kaj, ljudje smo lovci. Nekaj naravnega, kar je še ostalo v nas. Čeprav to izražamo na različne načine. Eni ob prvi zori čepijo s puško v roki na preži, drugi se preganjajo za eno žogo, tretji lovijo (dvonoge) ribe, gobe, fotke, ... eni lovijo čas, skratka vsi nekaj lovimo. To je notranja strast, ki nas poganja. In preganja.
In če samo pomislim na tiste stare ČB fotke iz prašnega arhiva ... moja stara mama s puško na rami in lovskim psom sredi jase! Moj oče v jager uniformi s puško statira za celo čredo sveže odstreljene srnjadi ... A je to res tudi v meni?!... gremo nazaj k gobam ...
Nore gobe? nori Slovenci!
... tole je naslov zapisa iz Dela v podkrepitev mojemu tarnanju o obnašanju drhali v gozdovih; pa zmeraj se najde kdo, ki me čudno gleda, češ gotovo si ista kot ostali, pa nosiš se visoko, ker imate gozd, pa misliš, da si nekaj posebnega ... ne, samo srce me boli, ko se sprehodim čez gozd, pa ko gobarji mimogrede oberejo še našo jablano, parkirajo v gozdu... se vozijo skozenj s štirikolesniki, motorji, ... poberejo, potacajo in pobrcajo vse, kar raste, leze in gre...:
* * *
V Evropi menda ni bolj gobarskega naroda od nas, toda, opozarja BARBARA PANCE, to še ne pomeni, da je kultura na visoki ravni. Za mušnice in druge strupenjače v teh krajih menda obstajata samo dva scenarija: ali končajo na krožniku kakšnega ignorantskega nesrečneža ali pa so zbrcane in poteptane. Pet 12.08.2005
»Mi, Slovenci, to smo vam tiči, noben strup nas ne uniči«, neustrašno buči star ljudski napev, ki pa vsaj za tako čislane gozdne sadeže ne drži povsem. Da so gobice res težke, težke v božjo mater, je v verze koval slovenski modernist Tomaž Šalamun, vsaj nemo pa mu lahko, najčešče ovenčana v sram zaradi zaletavosti in topoglavosti, pritrjuje truma slovenskih gobarskih analfabetov, ki se v gozdove domače, kljub omejevanem iznosu gob iz naravnega okolja, zapodijo kot svinja med bisere. Sezona trka na duri, bele halje pa so znova začele pihati opozorila v prevečkrat gluha in vase zaverovana ušesa številnih priložnostnih gobarjev, ki ob pogledu na jaso, posejano z raznobarvnimi gobami, vijejo roke k nebu in vsevprek vneto polnijo košare, ne meneč se za osnovna pravila skrbnega paberkovanja med plejado kipečih klobukov in bleščeče belih batov. Ti, samozvani vseznalci, so po mnenju slovenskih zdravnikov tudi najpogostejši gostitelji cevi za izpiranje in dolgotrajni hranilniki pestrega izbora medikamentov za lizanje gobjih ran, če jih iz bolnišničnih postelj prej ne odnesejo v krsti. Najhujše zastrupitve pa se v najsrečnejšem primeru končajo »zgolj« s presaditvijo jeter.
Zelene nad rdeče. Odisejade se zadnje čase sicer končujejo z manj padlimi gobani kot pred leti, vendar kljub temu ne gre zanemariti posledic ali celo smrtnih udarcev zaradi použitja strupenih gozdnih plodov. Točnega statističnega zapisa o zastrupitvah in smrtih zaradi uživanja neprimernih gob v Sloveniji nimamo. Med poznavalci se je ohranila tragična prigoda sovjetskih vojakov, ki naj bi jih med vojno namesto krogel pokosile - zelene mušnice. Menda naj bi na Slovenskem našli gobe, podobne tistim iz sibirske pokrajine. Po obilnih pojedinah, ki so si jih puškonosci privoščili med prečkanjem našega ozemlja, jih je po gurmanskih užitkih pokosila zahrbtna starka s koso. Tudi južni bratje, ki so begali proti severu nekdanje skupne domovine in na naših jasah pobirali neke vrste belih gob, po poznejših ugotovitvah podobne travniškim kukmakom, so trpeli zaradi vnetih zadnjičnih odprtin in vzdraženih grl. Jedli so neužitne kravnjače, ki v večjih količinah sprožijo prebavne motnje.
Hrana za faraone. Zgodovinski gobarski cvetnik ohranja zapise, da so gobe spoštovali že stari Egipčani. Navdihovale so jih z nesmrtnostjo, v dokaz pričajo hieroglifi spred 4600 let, da so jih z ukazom smeli uživati le faraoni, navadni ljudje se jih niso smeli niti dotakniti. Japonci so začeli gojiti gobe pred več kot 2000 leti, saj so v njih odkrili različne zdravilne snovi. Na Slovenskem so bile najprej živilo revežev, ponekod dodatni vir zaslužka, danes so cenjen dodatek, začimba, in vse prevečkrat samostojna jed, ki botruje oteženi prebavi in oslabi organizem. »Gobe uživajmo samo kot dodatek k jedem, saj so precej težka hrana. Nekatere vrste prebavljamo ves dan. To hudo obremeni želodec in črevesje, nemalokrat imamo po preobilnem gobjem obroku občutek teže v želodcu, kot da bi pojedli kamenje. Nekateri bruhajo in imajo diarejo kot pri gastrointestinalnem sindromu, čeprav so uživali užitne gobe. Zavedajmo se, da so lahko tudi gobe, zaužite v prevelikih količinah, za naš organizem škodljive ali celo strupene,« trdi poznavalka Ana Ivanovič. V Evropi menda ni bolj gobarskega naroda od nas, toda, opozarja BARBARA PANCE, to še ne pomeni, da je kultura na visoki ravni. Za mušnice in druge strupenjače v teh krajih menda obstajata samo dva scenarija: ali končajo na krožniku kakšnega ignorantskega nesrečneža ali pa so zbrcane in poteptane. Pet 12.08.2005
»Mi, Slovenci, to smo vam tiči, noben strup nas ne uniči«, neustrašno buči star ljudski napev, ki pa vsaj za tako čislane gozdne sadeže ne drži povsem. Da so gobice res težke, težke v božjo mater, je v verze koval slovenski modernist Tomaž Šalamun, vsaj nemo pa mu lahko, najčešče ovenčana v sram zaradi zaletavosti in topoglavosti, pritrjuje truma slovenskih gobarskih analfabetov, ki se v gozdove domače, kljub omejevanem iznosu gob iz naravnega okolja, zapodijo kot svinja med bisere. Sezona trka na duri, bele halje pa so znova začele pihati opozorila v prevečkrat gluha in vase zaverovana ušesa številnih priložnostnih gobarjev, ki ob pogledu na jaso, posejano z raznobarvnimi gobami, vijejo roke k nebu in vsevprek vneto polnijo košare, ne meneč se za osnovna pravila skrbnega paberkovanja med plejado kipečih klobukov in bleščeče belih batov. Ti, samozvani vseznalci, so po mnenju slovenskih zdravnikov tudi najpogostejši gostitelji cevi za izpiranje in dolgotrajni hranilniki pestrega izbora medikamentov za lizanje gobjih ran, če jih iz bolnišničnih postelj prej ne odnesejo v krsti. Najhujše zastrupitve pa se v najsrečnejšem primeru končajo »zgolj« s presaditvijo jeter.
Zelene nad rdeče. Odisejade se zadnje čase sicer končujejo z manj padlimi gobani kot pred leti, vendar kljub temu ne gre zanemariti posledic ali celo smrtnih udarcev zaradi použitja strupenih gozdnih plodov. Točnega statističnega zapisa o zastrupitvah in smrtih zaradi uživanja neprimernih gob v Sloveniji nimamo. Med poznavalci se je ohranila tragična prigoda sovjetskih vojakov, ki naj bi jih med vojno namesto krogel pokosile - zelene mušnice. Menda naj bi na Slovenskem našli gobe, podobne tistim iz sibirske pokrajine. Po obilnih pojedinah, ki so si jih puškonosci privoščili med prečkanjem našega ozemlja, jih je po gurmanskih užitkih pokosila zahrbtna starka s koso. Tudi južni bratje, ki so begali proti severu nekdanje skupne domovine in na naših jasah pobirali neke vrste belih gob, po poznejših ugotovitvah podobne travniškim kukmakom, so trpeli zaradi vnetih zadnjičnih odprtin in vzdraženih grl. Jedli so neužitne kravnjače, ki v večjih količinah sprožijo prebavne motnje.
Neužitna - nekoristna. »Menim, da v Evropi ni bolj gobarskega naroda, kot smo ravno Slovenci. Gobarjenje je nacionalni šport številka ena,« vzneseno pripoveduje predsednica gobarskega društva Bisernica s štiridesetletno tradicijo. »Vsak drugi Slovenec se vsaj nekajkrat na leto poda v gozd, da si nabere gozdnih sadežev, največ seveda gob. Vendar smo pri nabiranju gob in ravnanju v naravi najbolj nekulturen narod v Evropi. Ničkolikokrat sem doživela in še doživljam, da so predvsem večini neznane gobje vrste, med njimi je precej užitnih, pobrcane, zemlja razrita, kot bi po gozdu oral buldožer, podrast pohojena in še in še. Ne vem, komu so napoti rdeče mušnice, ki so najlepši okras narave, da jih brutalno pobrca in še pohodi. Vsem pa je znano, da so strupene in jih nihče ne nabira. Ob pogledu na takšne prizore me hudo zaboli srce in velikokrat me je prav pošteno sram, da sem Slovenka. Torej lahko strnem, da Slovenci kar dobro poznamo vrste gob, postali smo bolj pazljivi pri nabiranju in uživanju gob ter o gobah tudi bolj poučeni, nismo pa dovolj poučeni o tem, zakaj so gobe tako zelo pomembne v naravi za vzpostavljanje naravnega ekosistema,« se opre na dodatno šibko točko slabo ozaveščenih gobarjev in zmanjševanju vrste gob v objemu zelenih odej. »Uredba o varstvu samoniklih, v naravi rastočih gob sicer obstaja, vendar o kakšnem zmanjšanju nabiranja ali celo nenabiranja določenih zavarovanih vrst ne moremo govoriti. Ljudje jih nabirajo, kot so jih prej, prav tako se skoraj nihče ne drži predpisa o zaščiti redkih vrst, še vedno srečujemo po gozdu ljudi, ki nabirajo gobe v plastične vrečke, jih tudi ne čistijo in kršijo zakon z nabiranjem prevelikih količin. Inšpektorji se le redko podajajo na to področje in tudi gob ne poznajo dovolj. Nekoč sem prijavila nekega prodajalca s tržnice, ki je prodajal neznanske količine zaščitenih vrst lisičk. Po pregledu gob na tržnici je inšpektor izjavil, da so to navadne lisičke in da jih trgovec lahko prodaja. Dokler se bodo odgovorni vedli tako, o zaščiti gob, zmanjšanju iztrebljanja in celo zastrupitev ne moremo govoriti.«
Vir: Delo, Ljubljana
Ni komentarjev:
Objavite komentar