Počitnice! Na poti do večnosti so poletne počitnice sestavni del življenja.
Potem, nekoč, se ti zgodi, da ti rečejo DA na zagovoru diplome in vso otroštvo, odraščanje in počitniška brezskrbnost naenkrat potaca služenje vsakdanjega kruha z monotonostjo ponavljajočega se urnika. Kje so počitnice, kje brezskrbnost, službe ne moreš prešpricati kot izbranih dolgočasnih predavanj, teden je enak tednu, mesec mesecu, ... Pustiš si porezati krila, pa sploh ne opaziš kdaj.
Potem se lotiš množenja in ko se temu reče družina, gre otrok v vrtec in lej ga, na vsem lepem se ti zazdi, da si doživel en dejavu - od nekje se spet prikrade pojem počitnice! POČITNICE!
Kako romantično! Kako krasno! Počitnice bomo imeli! Ne glede na to, da si bo treba nekako na silo izfehtat tiste dni dopusta (seveda, brez mene in brez tebe v službi se svet sploh ne more vrtet...), pa krpat z babicami in tetami za varstvo otroka, mi je julij prinesel počitnice. Še v službi mi nekako v ušesih zvoni nekaj o počitnicah. Zunaj puhti poletje, vsak dan iščem sprotni preblisk, kaj početi z otrokom popoldne, da nam bo lepo in pestro, vsako jutro vsi trije utrujeni pomežiknemo v nov dan, ampak poletje je, to veš po slabo prespanih nočeh, skisanih možganih, tonah sladoleda ... ta skisanost in ideja o poletju in počitnicah (čeprav jih preživim v službi za kišto) pa te kar nekako vlečejo naprej, da greš z nasmehom v nov dan.
Živele počitnice! Od srca jih privoščim našemu malemu lumpu. Nekoč, čez dolga leta (ampak slišati je, da to pravzaprav mine kot blisk), mu jih bo sistem ukradel in potem si jih bo na nek svojstven način moral spet priboriti.
Jah, počitnice so zmeraj prehitro minile. In tako, kot jih bomo lovili za rep in krpali proste skupne dni, bodo tudi letos minile, kot da jih sploh ni bilo. ... Zakaj že?
Ni komentarjev:
Objavite komentar