Čisto običajno popoldne. Hodim iz doline po našem bregu. Na nebu se kopičijo nenavadni oblaki in se počasi spuščajo proti tlom, dokler se ne ustavijo le kakšen meter, dva nad travnikom. Bohotne, polne megle kroglastih oblik, kričečih roza odtenkov, stoječ na kakšnih deset tankih roza pecljih pokrivajo hrib, kot bi jih popkovina vezala na zemljo. Postanem, pogledam nazaj v dolino in z navdušenjem opazujem. To bo potrebno fotografirati! Pokukam skozi fotoaparat in v okencu vidim množico ljudi pred babikino hišo v dolini. Vsi odeti v sivo in črno, moški nosijo klobuke, ženske so temnolase. Brez vsakega giba in izraza na obrazu okamenelo strmijo v hišo. Grem po hribu navzdol, da bi videla, kaj dogaja. Na sredi temne asfaltne ceste pred hišo me ustavi velik kup ostro lomljenih temno sivih granitnih skal in nanje so položena krasna, velika živo rdeča, svetleče pološčena jabolka. Tiha množica mi z mislimi ukaže, naj na kup posipam pest drobnih belih kamenčkov. Razmišljam, čemu takšni nenavadni običaji, je mogoče kdo umrl?
To so bile moje sanje nekaj časa nazaj. Živo se spominjam krasnih barvnih kontrastov. Ko sem se zjutraj zbudila, sem se ustrašila, da niso še ene preroške sanje.... a pozneje čez dan sem se spomnila, da ima babika ravno ta dan svoj rojstni dan! Vse najboljše!
Sanje pa imam, kaj? Odkar sem pred nekaj leti sanjala takšne, ki so se isti dan skoraj do potankosti uresničile, na to gledam z nekoliko spoštovanja. Vem, da smo ljudje nekako povezani, le da tega po večini ne znamo občutiti, ne upamo si niti predstavljati.
Jah, nekdo je komentiral, da sem vudu frik. Mogoče pa en kanček. Ob takih sanjah se počutim rahlo nadrealsitično... Dalijevsko... A on je imel antene, kakšen sprejemnik imam pa jaz?
Ni komentarjev:
Objavite komentar