četrtek, 14. julij 2011

utrinki iz preteklosti - 003 BIRMA (april 2008)

Da pomislim, kakšna je bila moja. Spomnim se je le po fotografijah v albumu. Roza kostim sem imela na sebi -široko hlačno krilo in na podloženih ramenih navolančkan blazer. Brrrr. (Ja mami, nič slabe vesti met, takrat je bilo to prav gotovo moderno in šik). Župniku sem baje že pri prvem letu verouka povedala, naj se gre solit. Verjetno sem imela ob birmi eno samo misel: končno mi nihče več ne bo težil z veroukom in cerkvijo. Od takrat sem v cerkvi le še na pogrebih in porokah. Potem pa nekega dne po dolgih letih pride k meni sestrična z vprašanjem, če bi ji bila birmska botra. Seveda, z veseljem! Ideja, da se je sama spomnila name, mi je bila v čast. Župnik nas je botre povabil na srečanje in nam razlagal o dolžnostih, ki nas čakajo. O verskih (kot običajno sem sedela na ušesih) in tudi o tistih življenjskih dolžnostih. Na birmi boter birmancu položi roko na rame, da bi ga vodil skozi težavno najstniško obdobje tja daleč v prihodnost. In tako tudi razumem svoje poslanstvo. Biti človek, biti prijatelj, imeti rad, biti nekdo, na katerega se lahko nasloniš, ko se ti zdi, da nimaš nikogar. Priznam, da od mene ne bo veliko koristi v smislu krščanstva, bom pa vedno na voljo kot prijateljica. Za darilo ji nisem kupila svetega pisma, ampak knjigo nekoliko drugačnih, življenjskih pisem (Pisma Lily, Alan Macfarlane). Menim, da ji bodo prišla mnogo bolj prav. Še bog bi mi dal prav. In še eno kvadratno, digitalno okno v svet smo ji podarili, v upanju, da ga bo znala pametno in sebi v korist uporabljati. Računalnik je mogočno in vsestransko orodje. Internet je ves svet! In če znaš, ga imaš na dlani.
In jaz bom v soboto birmska botra! Naj povem, kako mučna funkcija je to, če prehodiš vse trgovine v mestu in ne najdeš nič všečnega za obleči na to priložnost...? Ko izključiš cenovni rang Mura/Thaler/Egoist, ti ne ostane nič. NIČ. Nabaviš neko tuniko v upanju, da se jo bo dalo skombinirat z nečim iz omare. Potem pa zvečer zagledaš birmsko manekenko v krasnem kostimu in zase lahko rečeš samo: klošar. Pa kaj računalnik, pa kaj življenjska poslanstva, pa to je vse tako mišje enostavno v primerjavi z iskanjem nečesa, kar bi lahko navesil nase... SOS! Kdor nima v glavi... pete me že bolijo ... pa nič od tega!

Povezave do knjige (ki jo priporočam):
http://www.letters2lily.com/    - originalna stran

Ni komentarjev:

Objavite komentar