Nekoč, a glede na to, da se tega še sama dobro spomnim, niti ne tako dolgo nazaj, je bil hrib razdeljen na tri lastnike. Tri povprečne kmetije s poslopji na vrhu hriba, s travniki, njivami do dolin, gozdom. Bila sem edini otročaj na hribu in prav dobro se še spomnim domačij, imen, pojav, dogajanja. Imenovali smo se Koblšek, Mežnar in Anzluh. Zato so na vrhu hriba tudi trije vodnjaki.
Generacija mojega otroka do tistih časov ne bo imela več nobenega odnosa, jaz pa imam še vedno pred očmi starega gospoda s klobukom, ki ga je rad cukal in je imel doma zmeraj najmanj ducat pasjih mešančkov, ki so pestrili hribovski vsakdan. Nekje na začetku osnovne šole sem na roke narisala vso njegovo kmetijo, ker sem se zavedala, da bo propadla in nihče nikoli več ne bo vedel, kaj je tam stalo (verjetno sem takrat že bila po duši malo arhitekta ... ?). Čiča je vzel k sebi bog, kaj se je zgodilo s kosmatinci, mi ni znano, prišla sta nova lastnika in porušila staro kmečko hišo, kozolec, štale in vse, kar je bilo na parceli. Posekala sta tri mogočne divje kostanje in nekaj starih lip in na vrh parcele postavila v bavarskem slogu urejeno hišo. Posestvo sta si ogradila od vrha do doline z visoko žično ograjo na betonskih stebričih. Takrat smo se spraševali o mejah dobrega okusa in odnosa do naravne in kulturne dediščine, ampak zdaj vem, da to še ni nič... No, od Anzluhovega Anzeka zdaj stoji le še zapuščen star vodnjak in pri nas doma lipa, ki sem jo takrat tam sunila in presadila pred domačo hišo.
Pri Koblšek je nekoč paru nekoliko bogatejše kmečke ženske in revnejšega hlapca dal bog šest otrok. Kmalu po tem jim je mati umrla in oče jim je v sili priskrbel mačeho. Zgodba je resnično mešanica pravljic o hudobnih mačehah in romanov o trdem podeželskem življenju, o tej družini bi lahko pisali Cankarjevske knjige. Resnično upam, da se bo kdo od teh otrok spravil pisat svoje spomine. Jaz jih poslušam z odprtimi usti. Otroci so zrasli in se nekoč znašli vsak po svoje, od tiste ene krave, ki se je spomnim iz najzgodnejšega otroštva, ni ostalo nič. Na tem delu hriba zdaj namesto nekoč ene stojijo vzdolž ceste razložene štiri hiške in pri vseh se pišemo enako. Starega očeta se spomnim po njegovi trdni volji, modrosti, zgodbah iz vojske, neprestanem delu, povezanosti z naravo in po kolesu, s katerim sta bila nerazdružljiva tja daleč v njegovo pozno starost, preden mu je duša šla na resnično zaslužen počitek v miru.
Na tretji domačiji sta živela starejša gospa in gospod s prav posebnimi muhami. Mežnarjeva Francek in Ančka sta skrbela, da nikoli ni bilo dolgčas, ona je rada kaj povedala, on pa je rad svojo jezo znesel nad kakšnim drevesom ali traktorjem. Gospe se najbolj spomnim po tem, da mi je dajala znamke s kartic, ki jih je dobivala od hčere s potovanj po vseh koncih sveta. Stara kmečka, pol zidana in pol lesena hiša jima je počasi propadala, pa sta si nekoliko nižje zgradila in nikoli prav dogradila nadomestno kvadratasto čudo. On se je šel jezit na nebeške traktorje, njo pa je pot odnesla v dom upokojencev. Otroci niso imeli interesa do kmečke zemlje, hči je postala slavna režiserka. Gospa je zadevo pametno prodala v dveh delih. Na parceli s staro propadajočo kmetijo živijo ovce, tisto drugo hišo pa so kupci odkopali do kleti in prenovili, da stoji vrh vzpetine troetažno kvadratasto čudo.
Kot človek z odnosom do pokrajine, v kateri sem zrasla, pa tudi kot arhitekt, sem postavljena na rob. Povsod naokoli in tudi v službi se srečujem z investitorji, ki iščejo nekoč prvoklasno kmečko zemljo, jo razparcelirajo in prodajo za gradbene parcele, na katerih nastane nekaj, kar je sicer boljše od tistih povojnih kock z dvokapnico, je pa vprašljivo, če Slovenija to res potrebuje, medtem ko mesta propadajo in povsod naokoli se tre nedograjenih in propadajočih hiš. Podeželje postaja predmestje, vsi smo samo neki polovičkarjevski vrtičkarji, ki nimamo jajc delat z naravo ali pa smo premalo civilizirani, da bi bili urbanizirani; kmet je sorta tik pred izumrtjem, krave zdaj rastejo v tovarnah in žito za kruh je itak ceneje drugod. Kot neki zatupljeni kavbojci osvajamo divjo deželo, jo razprodajamo in pozidavamo, o tistih urbanističnih vrednotah, ki so nam jih vcepljali na faksu, pa ne duha, ne sluha. Pa kje so zdaj tisti pravi urbanisti, v kakšne arhitekte smo se vzgojili, da vzamemo vsako delo, vse za denar? V katerem delu življenja je pohlep postal primarna človeška potreba? Tako nežno in počasi zjutraj odpreš oči in se zbudiš v kapitalizmu, mogoče ti resda ni všeč, se pa otopelo sprijazniš s tem in se greš marioneto s kavbojskim klobukom...
Vsako jutro na poti v službo me tam nekje na pol poti pozdravi simpatičen prizor. Nekje v daljavi se nad pokrajino dviga hribček s cerkvico in lipo. Vsako jutro mi pošlje pozdrav in mi pove, kakšen dan se obeta. Včasih se nad z meglo ovito dolino dviga vsa s soncem obsijana, včasih otožno sameva v temačnih oblakih, vsakič ima drugačen obraz. Prav posebno skrivnostna je. Cerkvice in gradovi na vzpetinah dajejo pokrajini tisti mistični človeški faktor. Za razliko od tega, kar se je zgodilo potem. Včeraj sem si šla ta hribček s cerkvico pogledat od bližje. Iz daljave ni videti, da je obkrožena z vikendi in da le nekaj metrov stran čez žitno polje pod njo pelje dvojni daljnovod.
In če mi je že nekako jasno, da bodo še tiste krasne zelene površine, ki se bohotijo v mestu in njegovi okolici, podlegle kapitalu in asfalt kavbojem, se nikakor ne morem sprijazniti, da se to lahko zgodi na našem hribu. 12 kilometrov stran od mesta, v objemu čudovite predalpske pokrajine vzpetin, travnikov in gozdov, bo en mestni kavboj razprodal svojo parcelo na 7 kosov. Vse zato, da si revež obubožan povrne stroške nakupa zemljišča in obnove tistega troetažnega čuda. Ker zdaj si ne more privoščiti niti praznjenja greznice in svoj drek spušča v obcestni jarek. V prav bližnji prihodnosti mu bodo cucki frišnih sosedov ponoči lajali pod oknom. Še Marija Terezija se bo obračala v grobu, ko bo videla ravno linijo skupaj nanizanih hišk sredi zgodbe o treh vodnjakih, o hribčku s tremi domačijami, obdelanimi njivami, pokošenimi travniki in krasnimi gozdovi.
Svet se obrača. Vse gre naprej. Ampak a se še komu zdi, da gre vse v napačni smeri?
Ni komentarjev:
Objavite komentar