Danes sem dobila vprašanje zakaj chatam, blogam in mejlam? Zato ... ker vzame bistveno manj časa kot projekt, ki se mu reče "gremo na obisk", zato ker ne moreš vsak dan pri komu viset na pogovoru ob kavici, zato da lahko vzdržuješ stike z ljudmi, ki jih sicer iz različnih razlogov ne videvaš ravno pogosto, pa tudi čez črke pogovor vedno poteka nekoliko globlje. Vsaj z levo nogo sem padla v digitalno generacijo in nimam nič proti temu, dokler kdo zares ne obsedi samo za računalnikom, pravega življenja pa sploh ne opazi več. Sigurno bom tečna mama in našega malega lumpa marsikdaj naganjala izza ekrana ven žogo brcat. Ampak digitalni svet je tako vsezmožen, da bi se mu bilo škoda izogniti. Sicer mi je pa pisanje že od nekdaj v krvi. V garaži imam še vedno nekaj vreč papirnatih pisem iz vseh koncev sveta, od Čila do Islandije, to je še vse iz tistega obdobja, ko so pisma vsakodnevno kar letela izpod mojega peresa v tem in onem jeziku. Ob prenovi stanovanja so postala odvečna šara in zdaj čakajo na nekakšen obredni sežig, da se dostojno poslovim od njih. Dejstvo je, da jih nikoli več ne bom prebirala. Najlepša pa so ostala shranjena, če bi mi nekoč le hodil tisti višek časa, kot recimo penzija - to je tisto obdobje, kjer naj bi človek postoril vse tisto, česar prej v 60 letih življenja ni zmogel. Mene čaka že debel seznam ... treba bo kmalu v penzijo ali pa se potrudit do metuzalemstva. Pri devetdesetih mogoče ne moreš plaziti po Himalaji, toliko moči, da pihaš v saksafon se pa mogoče še najde, a ne?
In na uradu me je ustavila znanka iz domačih krajev. "Tebe pa večkrat vidim v reviji", mi je rekla. Hitro smo razčistili, da govori o reviji Mama. Seveda mi je jasno, da revijo prebira marsikdo z malimi otroki, je pa dokaj nenavaden občutek, ko te takole kdo ustavi in zadevo komentira. O ne ne, na slavo pa še nisem pripravljena, haha! Zato bom raje kar zaključila s svojo kolumno ;-). Ampak nekaj me pa še mika pri tej reviji... vam zaupam, če bo kdaj kaj iz tega.
http://www.e-fotografija.si/templates/?a=1663&z=1 - takole, še zadnja omemba razstave, zdaj vam pa dam mir s fotografijo za nekaj časa. Včeraj sem tako čisto mimogrede našla en lep kotiček Slovenije. Na stari cesti iz LJ proti CE tam nekje za Lukovico leži naselje Šentvid. Na ravno prav velikem hribčku leži s pokopališčem in zidom obdana kapelica, od tam pa je čez cvetoče travnike in zelene gozdove krasen razgled na kamniško Savinjske Alpe, ki se še kitijo z belimi trakovi snega. Brez da bi pofotkala seveda ni šlo, pa čeprav potem fotk sploh nisem pogledala, saj mi je že vnaprej jasno, da je bil prizor v naravi dosti polnejši... In za pričarat pravo vzdušje tudi na fotki moraš biti čarovnik. Narava je najboljši arhitekt! Skrijem se pred njo... premetavam uradniške floskule po projektnih mapah, vlečem črte, potem pa, jah, nastane nekaj pač.
In na uradu me je ustavila znanka iz domačih krajev. "Tebe pa večkrat vidim v reviji", mi je rekla. Hitro smo razčistili, da govori o reviji Mama. Seveda mi je jasno, da revijo prebira marsikdo z malimi otroki, je pa dokaj nenavaden občutek, ko te takole kdo ustavi in zadevo komentira. O ne ne, na slavo pa še nisem pripravljena, haha! Zato bom raje kar zaključila s svojo kolumno ;-). Ampak nekaj me pa še mika pri tej reviji... vam zaupam, če bo kdaj kaj iz tega.
http://www.e-fotografija.si/templates/?a=1663&z=1 - takole, še zadnja omemba razstave, zdaj vam pa dam mir s fotografijo za nekaj časa. Včeraj sem tako čisto mimogrede našla en lep kotiček Slovenije. Na stari cesti iz LJ proti CE tam nekje za Lukovico leži naselje Šentvid. Na ravno prav velikem hribčku leži s pokopališčem in zidom obdana kapelica, od tam pa je čez cvetoče travnike in zelene gozdove krasen razgled na kamniško Savinjske Alpe, ki se še kitijo z belimi trakovi snega. Brez da bi pofotkala seveda ni šlo, pa čeprav potem fotk sploh nisem pogledala, saj mi je že vnaprej jasno, da je bil prizor v naravi dosti polnejši... In za pričarat pravo vzdušje tudi na fotki moraš biti čarovnik. Narava je najboljši arhitekt! Skrijem se pred njo... premetavam uradniške floskule po projektnih mapah, vlečem črte, potem pa, jah, nastane nekaj pač.
Ni komentarjev:
Objavite komentar