Vsak slehernik si nekje v glavi ustvari smiselno predstavo življenja, sveta, vesolja. Nekateri si jo ležerno pustijo naslikati s strani raznih religioznih institucij, spet drugi nekako poenostavijo po liniji najmanjšega odpora. Nekateri iščejo resnico in si jo po doglednem času zavoljo duševnega miru tudi najdejo. Svojo, sicer morda utemeljeno z razmišljanji in dognanji ljudi, ki se jim za to zdijo bolj kompetentni. Najbolj boleče je iskanje smisla najbrž tistim, ki v procesu zgolj ugotavljajo, da so vsakič, ko se zdi rešitev že tako blizu, le še bolj oddaljeni od cilja. Več veš, bolj se zavedaš, da pravzaprav ničesar ne veš. Prav nič ne zavidam filozofom, ki bi naj iskali modrost v celotnem človeškem izkustvu!
Vesolje je nedoumljiv pojem, tako vseobsežen, da sega od abstraktne misli nekega Zemljana v popolnoma nepomembni stotinki sekunde, do brezmejnega stvarstva v celoti. Mora se ti nekoliko zatemniti pred očmi, ko pomisliš na njegove razsežnosti! Tisto o rojstvu vesolja z velikom pokom je nekako splošno sprejeto. Glede na to, da smo v generalijah predvsem izkustvena, pa manj teoretična bitja, nam je resnično težko doumeti, da je iz nič (no, in kaj je potem sploh ta nič?)v delčku sekunde nastalo vse to, kar danes sestavlja vesolje. Kaj šele vse tiste teorije o strunah, nešteto dimenzijah, abstraktnih snovnih in nesnovnih delčkih … ne čudim se, da so nekaj časa nazaj nekateri delali paniko, da bodo v CERNu ustvarili črno luknjo, ki nas bo vse pogubila… Torej, nastalo je iz nič, se bliskovito razširilo in s fizikalno-kemičnim mišmašem postalo to, kar vidimo do danes. Nekako je veljalo, da bo gravitacija v vesolju naredila svoje in to širjenje počasi upočasnila. Prav, sprejmem. Ideja se mi zdi celo zelo simpatična. Vesolje nastane iz nič, se razširi in zaživi v vsej svoji nedoumljivi pestrosti, doseže svojo kritično točko, se začne krčiti in se na koncu zdruzne nazaj v eno samo točko. Krasno, iz te točke nastane nov veliki pok. Pa ne samo to, simultano lahko obstaja več različnih vesolij, kakšna fantazija znova in znova za kakršnokoli življenje že!
Vendar … zadnja dognanja znanosti naj bi ovrgla to mojo pravljico o neskončnem rojevanju stvarnosti. Ne le, da se vesolje ne bo prenehalo širiti, ampak to celo počne z vedno večjo hitrostjo, pravijo. Priznam, razočarana sem na celi črti. Pravljica, ki sem si jo naslikala o realnosti, je padla v vodo. Nekoč v nepredstavljivo daljni prihodnosti, ko bodo razne snovne konstelacije med sabo že tako oddaljene, da bo potemtakem vesolje videti le še kot ena sama temna praznina, bodo ugasnile še zadnje zvezde in vse kar bo ostalo, bo le še en neskončen temačen … nič. Njente! Črni nič! Neskončno velik nič v neskončno daljno prihodnost!
Čemu potem ves ta živobarvni mišmaš, ki se odvija že miljarde let in se je odvil do življenja, do človeka, do mene? Če citiram g. Rutarja iz knjige, ki jo pravkar meljem: »Vesolje je kasneje ustvarilo tudi visoko urejen organ, ki ga imenujemo možgani, da bi se zavedalo sebe, da bi se spoznalo in razumelo, čeprav to še ne pomeni, da mu lahko pripisujemo namere. Možgani delujejo natanko tako – sami od sebe.« Nasploh se življenje v svoji biti zdi zelo trdoživo. Ampak nekoč bo sonce na svoji poti umiranja požgalo vse na našem lepem planetu; pa najbrž bo človek do tačas že zdavnaj neznatni predmet preteklosti, ki se je uničil sam s svojo kontradiktornostjo*. Čemu je torej vesolje ustvarilo možgane, da bi razmišljali o vseobsežnosti, če gredo nedvoumno v pot propada?
Ni torej lažje it v življenjsko smiseln šoping, se pred TV utapljati v kakšnem poneumljajočem šov programu in v nedeljo pomolit pri fajmoštru, ker je tako prijazen, da vsakič znova na dlani ponudi smisel življenja? Ne morem reči, da jim zamerim… Dojemanje abstrakcij, ki nas sestavljajo, definitivno ni lahka naloga!
* Da razložim, kaj imam v mislih glede človeške kontradiktornosti. Splet okoliščin nam je v verigi evolucije dal neverjetno razvite možgane. Ne glede na to, da za tri četrtine tega organa niti ne vemo, čemu služi, se zavedamo, da nas dela enkratne, iz njih izhajajo vsi visokoleteči pojmi humanizma, filozofije, znanosti. V svojo biološki osnovi pa smo še vedno splet starodavnih, že nekako plesnivih genov. Po verigi navzdol do prednikov z opicami, pa počasi nazaj v morje in do tiste prve brbotajoče župe, ki še ni vedela, da je življenje… Upam si trditi, da naša genska zasnova ni kompatibilna s tako krasnim orodjem, kot so visokorazviti možgani. Kako si sicer naj drugače razlagam vse te zgodovinsko pogojene neumnosti, kot so teritorianosti, agresije, posesivnosti in podobno, kar konec koncev že skoz in skoz kroji človeški obstoj? Napaka narave pač…
Ni komentarjev:
Objavite komentar