210 ... Toskanska pravljica

Toskana... nekako mi je vedno kazala dva obraza. Prvega, arhitekturno-zgodovinskega v svojih znamenitih krajih. Drugega, nekako fotografsko romarskega, s svojo nenavadno krajino. Vsak pokrajinski fotograf jo po nekem nepisanem pravilu razkazuje v svojem portfoliu in praviloma so to dih jemajoči prizori. Nekako sem krasni pokrajini navkljub imela vedno kanček odpora proti potovanju v Toskano, ravno zaradi njenega romarskega značaja. Pa me je doletelo, da sem potovanje dobila za nagrado. Ne le, da sem lahko pogoltnila svojo idejo, da tja ne grem s fotoaparatom, celo zgodaj zjutraj sem vstala z vsemi ostalimi navdušenci, da smo s stojali in prsti na sprožilcu po jagrsko vrh razglednega griča pričakali prve jutranje žarke. Tako je pač z zarečenim kruhom. A resnično mi ni žal, jesensko počivajoče hribovje me je popolnoma očaralo, saj je po svoji podobi tako blizu golim puščavskim sipinam, žejnim hribovitim pokrajinam in neporaslim koščkom planeta, ki me tako fascinirajo s svojo prvobitno geologijo. Voila, Toskanska pokrajina, kot sem jo te dni videla jaz:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Takole pa sem za organizatorjevo stran spisala nekaj malega o popotovanju:

V Toskani se je prebudila jesen!

Pa je za nami zgodnjejesenski potep po Toskani. Kakor na vsakem potovanju, ki ravno prav sede v srce, je tudi tokrat tisto najmočnejše čutenje prišlo za nami šele doma, ko smo brskali po barvitih vtisih. Kaj vse je že bilo posnetega in koliko spisanega o nenavadni pokrajini, posejani z valovitim hribovjem, nešteto barvnimi niansami in arhitekturi, ki se tako nevpadljivo in do pokrajine spoštljivo pojavi zdaj na tem, drugič na onem gričku!

Ujeli smo jo v njeni najintimnejši, goli podobi. Pridelek je bil pospravljen in padavin premalo, da bi iz zemlje ponovno klilo življenje. V svoji najprvobitnejši, dobesedno zemeljski obliki nam je po puščavsko razkrila vse nianse tamkajšnje geologije. Skoraj ni verjeti, koliko barvnih odtenkov je najti po nežnih krivuljah, ki se tu stkejo v zaraščeno dolino, drugje razpeljejo v valove in ponovno umirijo nekje na vrhu z osamljenim drevesom! Nekje med sivino zelene in okrom rjave pridihne svojo pravljico še igra svetlobe in senc.

Čeprav nam je veter spodnašal korake in majal objektive, smo se vrnili polni nepozabnih vtisov o goli pokrajini, drobno posejanih podeželskih vilah, historičnih mestecih in prijetnemu druženju srčnih popotnikov.