209 ... fotkanje na Šmartinskem jezeru

Tudi to jesen smo Svitovci v okviru polno aktivnega Meseca fotografije organizirali fotografski ex-tempore Celje 2011. Skladno z dejstvom, da sem se tokrat znašla v vlogi predsednice žirije, se dogodka v foto smislu nisem mogla udeležiti. Kljub klavrni udeležbi je na razpis prišlo nekaj zanimivega materiala in pričakovano, kot vsako leto, je bil del prejetega posnet ob Šmartinskem jezeru. Med drugim tiste krasne jutranje meglice, ki skoraj negibno ležijo nad vodnim zrcalom in postopno, kot puhaste zavese odstirajo poglede na izbrane (ob)vodne kotičke.

Obožujem te jutranje meglice! V sicer znani pokrajini slikajo skrivnostne prizore, ko ji odvzemajo enkrat globino, drugič tla.  In neverjetno, koliko različnih tipov megle obstaja! Včasih te jutranje meglice srečujem na poti v službo in vsakič me po malem zasrbijo fotografski prsti. Ampak  na zadnjem sedežu je še mali lump, ki ga je potrebno dostaviti v vrtec in ura se nezadržno bliža tisti zadnji možni cifri, ki si jo še lahko privoščim za pravočasen prihod v službo. Jutra so zame le nek nepotreben konstrukt, ki so ga vrinili med noč in dan. Pozimi se tako ali tako zdi, kot da se v službo pelješ sredi noči. O tem, kako je »dobro jutro« samo sebi kontradiktorno, sem že pisala. In ker jutranje meglice obstajajo le zjutraj, je vse skupaj zame le iluzija. Prav gotovo me nobena filozofija pokrajinskih in popotniških fotografov ne pripravi do tega, da bom vstala sred noči in po lovsko s stojalom in sprožilcem pričakala prebujajočo se pokrajino.

In ker se ob Šmartinskem jezeru znajdem zgolj sredi belega dne ali kje proti večeru, sem na tokratni sobotni sprehod nesla še fotoaparat. Dejstvo, da je možno na jezeru tudi podnevi narediti kakšno zanimivo fotko, je dokazano :-).