234 ... katarzične dimenzije na južni strani Alp

Pred kratkim me je prav z direktnim udarcem zadelo spoznanje, kako imam pravzaprav vsak dan dobronamerno težnjo rešiti (najmanj svoj) svet … ampak težava je v tem, da dan vedno prehitro mine. Veliko tistega, kar imam naloženega po mislih, na večer še vedno ostaja neobkljukanega, nedokončanega, marsikdaj malodane neuresničljivega. Ta zadnja kategorija nemoči  ima še prav posebno tonažo, ki duši notranji mir. Po nekih splošnih izkustvenih modrostih sodeč, je menda ravno to stanje tisto, ki naj bi človeka gnalo naprej. Hja, kaj pa vem. Včasih bi si pa človek le zaželel vsaj kakšno leto harmonije, brezskrbne ustvarjalnost, prijetnih odnosov, mirnega življenja, odsotnosti želja … pa četudi bi s katerega koli že filozofskega gledišča to pomenilo, da stagnira ali nazaduje. Počasi se naučiš delati majhne korake in potrpežljivo čakati, da te morda pripeljejo čez kakšno obsežnejšo razdaljo, to menda tukaj na južni strani Alp znamo, skromno stopicljati in se s tem potem tudi samozadovoljno bahačasto postavljati – pa četudi le za prigrizke lastnemu egu, da ga lahko ohranjamo pri življenju. 

Poletje (oh, poletje!) je mimo, tudi otrok je ponovno ujet v urnik obveznosti, mama potihem že stoka zaradi pritlehnega vonja po mrzlih in vlažnih mesecih. Pač nisem narejena za ta del leta, nisem se sama ustvarila, le sofisticirana mašina sem, programirana in vodena od svojih genov. Smešno, še s svojimi lastnimi geni sem si v navskrižju, ves čas mi hodijo v zelje. Morda celo v več pomenih, ampak to bi bilo že predmet seciranja po preteklosti, ki je ni več in ji torej ne priznavam kakšne velike merodajnosti. Če prav pomislim, imam zadnja leta tudi s poletji težave – prevroča in presuha postajajo. Pred nekaj leti sem se lotila samooskrbe za moj dom (za katerega eni trdijo, da to ni), izprosila sem si vrt (na ne-moji zemlji), iskala notranji mir (hja, vsaj ta bi načeloma lahko bil le moj … čeprav sem mnenja, da brez nevoščljivosti je za vse dovolj, a vsi me posiljujejo z nekimi idejami o lastništvu, torej načeloma si lahko lastim vsaj svoj lastni notranji mir) z brkljanjem po zemlji in pobiranjem zdravega, načeloma gensko in kemično neobdelanega pridelka. Da bomo morda še kakšno leto več ohranjali zdravje, preden pademo v nemilost farmacevtske industrije, da sine ne bo rasel na Monsantu in podobnih. Prvo leto smo imeli božansko poln vrt dobrot, naslednja leta pa je poletna vročina že spomladansko solato prehitro pognala v cvet in ker pri vrtu nimam vode, je do konca poletja spominjal le še na pogojno rodovitno polpuščavo. Pa imej veselje, če ga lahko! 

Dan pobegne, vrt se presuši, notranji mir nemir, poletje se za 9 mesecev poslavlja ... kaj naredi Slovenec, da napolni baterije in si pribori kakšno drobno zmago? V hribe se spravi! Dolgo sem se že spogledovala z njo, lani sem se zaradi pomanjkanja kondicije raje lotila njene sosede Krofičke, a tokrat se je ponudila priložnost - sicer z odtenkom preveč sopihanja, a s prav sladkim zmagoslavjem – osvojila sem lepotico Ojstrico. Ni mi popolnoma jasno, od kod človeku toliko zadovoljstva, ko se z golimi rokami pne po skalovju, a mene točno ta stik z goro prestavi v nekakšno katarzično dimenzijo. In potem, ko takole strnem misli, zamahnem z roko, si zamrmram kakšno melodijo in si rečem: K… gleda, gremo naprej ;-).

(Se še komu zdi, da se določene zadeve v mojih objavah ponavljajo?)