Pride kak dan, ko te napadejo
rukzak in gojzarji, te posedejo v avto, sparkirajo nekje pod bližnjim čim manj
obljudenim hribovjem in izpljunejo nekam daleč stran. Fizično res ne prav
daleč, a v tistem brezčasju sredi v vetru valujočega cvetočega travnika se narava
zdi kot druga dimenzija. Celo tako daleč stran od vsakdanjih človeških
kolobocij, da lahko začasno izklopiš varovalko s funkcijo »kurc gleda« in se do
konca prepustiš le šumenju vetra, vonju trave, mehkobi pod njo skritega mahovja, plesu belih ovčic na nebu
in božajočim sončnim žarkom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar