227 ... Ja, kaj si pa mislila?!

Ob tokratni, s snegom prav razsipni zimi (pa ravno sedaj, ko sem zaradi milejših zim že izkustveno napletala pritrdilne misli teorijam o globalnem segrevanju), bi me bilo pa že prav sram, če ne bi vsaj za kakšen trenutek z veliko žlico in kančkom otroškega veselja zajela raznovrstne užitkarije po belem puhu. No, pravo motivacijo imam čisto ob sebi, t.j. skorajšnjega sedemletnika, ki še natančno ve (in to povsem podzavestno, lahko njemu!), kako se temu streže. To zimo sicer nismo postavljali snežakov, niti trendovskih variant z nogami v zrak, smo pa zato v razširjeni druščini zgradili konkreten grad, ki je bil zaradi vremenskih (ne)prilik večkrat deležen stilske preobrazbe in po skoraj treh tednih še vedno stoji, tokrat podoben slastni sladoledni palači. Tudi smučarajanje smo si že privoščili, nasankali in sankali smo, kepe so letele in ledene sveče smo lizali, tiste krilate odtise smo v snegu puščali in se šli tek v hrib po celcu, lahko bi celo rekli, da smo na trenutke trenirali plavanje po brežinah. 

Ko sem razgrajaču pokazala zasneženo idilične fotografije z zimskega pohoda na Malič, me je prav z žalostjo v očeh ošvrknil, kako da si take lepote privoščim brez njega, pa sem bila torej primorana na vrat na nos poskusiti, kako bi bilo vzeti tole odraščajočo energijsko bombico s sabo v zimsko obilno obložene hribe. Tri ure smo v skupinici gazili na Kašni vrh. Če zanemarim dve petminutni krizi, ko poba ni videl velikega smisla v sopihanju po globoki gazi navkreber, je preizkušnjo prestal bistveno bolje od mene, ki sem po stari navadi v klanec sopihala v stilu stare parne lokomotive, ki se trudi na vrh sveta. 

»Mami, kje si?« se je vsake toliko slišalo tam nekje spredaj. In ko sem mu na vrhu z vsemi častmi ponudila roko ob zmagi, je priletela še ena zaušnica za mamo, ki si še ne pusti prav dobro dopovedati, da so stari časi z »mami, počakaj« že davno mimo (pa ne le to, v nadaljnje lahko pričakujemo precej pogosto »sine, počakaj!«):

»Ja kaj si pa mislila, da ne bom zmogel na vrh?«

Auč. In ponos! In tako je naš planinec v svojo knjigo dodal še zimske hribovske radosti poleg skalno obarvanih poletnih. Z obilo veselja se je kotalil, premetaval in poigraval vso pot do doline, da je bilo vriskanja in veselja v nedogled. Mama se prav očitno v hribe ne bo mogla več švercati s svojim sopihanjem, če bo želela v korak s časom. Časom, ki bi mu lahko mirne duše, tudi na podlagi celostne izkušnje, rekla "odraščanje". Če prelistam nazaj po lastnih zapisih, sem imela o dojenčku (oh, dojenčki, cela znanost!), malčku, dvoletniku, triletniku,... vedno dosti za zapisati. Kot prvo, predvsem zaradi trajnega ohranjanja spominov, kot drugo pa zgolj iz nekih poljudnoznanstvenoraziskovalnih vzgibov ob spremljanju tistega malega, niti polmeterskega štrukla, na njegovi poti proti zvezdam. In potem, po vseh tistih križih, vprašajih, odkritjih in radostih se je nekako pritlehno v moja zapisovanja o otroku prikradla tišina. Saj ne, da mi je ob že skoraj kičasto cvetočem predšolskem obdobju zmanjkalo materiala ... na tone bi ga lahko bilo!

Najprej sem tišino pripisala pomanjkanju prave volje za pisanje. Prav dolgo sem potrebovala, da mi je končno posvetila žarnica... Povejte mi, a je normalno, da neka žena dela znanstvenoraziskovalne blogerske zapiske o smrčanju, britju, kuhanju kosila, prdenju, gledanju TV in podobnih vsakdanjih (ne)umotvorih svojega moža?

Naš otrok je pač zrasel v izdelano osebnost in si prislužil precejšnjo pravico do zasebnosti. Temu bi lahko tudi rekli, da se je mamin laboratorijski poljudnoznanstveni poskus spontano in uspešno zaključil. Zdaj je čas za širni svet! In ob tej misli se vedno znova razveselim močnega objema, ki mi z vso iskrenostjo ob besedah "moja mami!" ali celo "najboljša mami na svetu!" že rahlo premočno stisne rebra. Tudi to se bo, prav pritlehno in spontano, počasi prelevilo v kdovekakšne pisane najstniške kolobocije. Mama pa naj po novem raje razmisli o nabiranju kondicije ;-).