Ponovnemu koncu leta na ljubo se spet nekoliko oziram nazaj. Mnogo se nam je dogajalo in časi so nam čudaški, analizirati življenjsko-družbene vijuge mi je zavoljo presežka vsesplošne negativne energije zoprno in še več, praktično nepomembno ob dejstvu, da imam ob sebi petletnega nadebudneža. O, ta pa je vreden besed! Najbrž bolj iz bojazni, da bi mi v prihodnosti drobni sladki detajli ušli iz spomina, se takole konec leta vsakič ozrem nazaj in spišem kakšen sestavek o rastočem človečku, ki ga gosti moja starševska ljubezen. Še vedno sem namreč ortodoksnega prepričanja, da otrok ni moja lastnina, temveč odgovornost. Kot mati sem odgovorna, da mu v varnem ljubečem pristanu pomagam zgraditi temelj, da se bo dobro znašel v širnem nepredvidljivem svetu.
Zame je bil otrok projekt, pogojen z določenimi življenjskimi faktorji. Odločitev je padla, ko so bili izpolnjeni. Nekako statistično gledano, glede na moj krog sošolk z gimnazije in faksa, sem se celo zgodaj odločila za otroka, pa sem rodila pri tridesetih. S trebuhom sem hodila v knjižnico in visela na spletnih forumih ter se izobraževala o dojenčkih, da mi je mož že grozil z idejo, kako bom čisto preveč pametna. Res je, da se zapisanega nikoli nisem držala kot pijanec plota, mi je pa vse to dalo določeno širino, nadgradnjo zdravi pameti in materinskemu instinktu. Priznam, da bi mi brez knjig prva otrokova leta trda predla. Bi bila pač bistveno bolj neumna, ali bolj učeno rečeno, neuka mati. Dejansko ugotavljam, da sem vsaj prvi dve leti kar potrebovala »navodila za uporabo otroka«. Prebrskati tistih nekaj knjig in potrditi, da delam prav in da razumem otrokovo obnašanje in potrebe ter jih pravilno usmerjam. Ko sem začela pisat tale tekst, sem se torej spomnila na moje ljube priročnike. Kakšni dve leti jih že nisem prijela v roke - očiten znak, da petletnik pač ne potrebuje več navodil za uporabo!
Le zakaj bi jih potrebovala, saj je že cel človek! Daleč stran od tistega nebogljenega bitja, ki še ni znalo nič povedati in si samo definirati, kaj šele uresničevati želja. Prav nasprotno, že s štirimi leti mi je znal že kakšno pošteno odraslo zabrusiti nazaj in kar se tiče samostojnosti, mu lahko samo ploskam. Seveda ga ni čez željo po razvajanju in potrebi po pozornosti, ampak ko potegnem črto, imam pred sabo izoblikovano osebnost, človeka kot se šika, celostno osebnost, ki je takorekoč pripravljena na skok v širni svet.
Najbrž gre marsikaj pripisati drugačnim časom, kot so bili tisti v mojem otroštvu. Pri petih letih sama nisem znala in zmogla pol tega, za kar lahko sedaj pohvalim našega lumpa. Sam poskrbi za higieno in red, odličen sogovornik je, kolesari, plava in smuča, ustvarja in razsikuje. Že lep čas pozna vse velike tiskane črke, napiše besede in pisane besede lepo črko za črko in nato skupaj prebere. Rešuje otroške križanke in razne zagonetke. Neumnorna je želja po znanju, vsak večer beremo, listamo po atlasu, vrtimo globus, raziskujemo to in ono. Sam si je želel v glasbeno šolo in blazno je ponosen, da jo lahko obiskuje. Pa še hud je, kadar se samo potepajo po drugih učilnicah in ničesar ne pišejo v delovni zvezek! Odrasli smo mu zgled in ogledalo, početi vse tisto, kar počnemo mi, je zakon. In potem, ko se naužije dnevne porcije odraslih, se zapre v svoje malo kraljestvo med igrače in vse skupaj utrdi v kakšni glasni ali pa bolj skrivnostni igri, se malo potopi še v čisto svoj svet in čez nekaj časa pridivja iz sobe kot kakšna neukročena zverinica. Zatem pa spet v objem in iskanje idej k mamici.
Pred nekaj dnevi je slovesno ugotovil, da se mu maje zgornja enka! Nisem mogla dojeti, da smo že tako daleč! Kar nekako šokiralo me je, kot da mi je nekdo zapiknil mejnik na življenjsko linijo otroka. Konec koncev ni dolgo tega, kar smo se veselili prvega zobka, sedaj pa veselo in v pričakovanju čakamo zobno miško, da ga odnese. No, moram reči, da otroka nikoli popolnoma ne ovijem v tiste pravljice o miškah, božičkih, zajčkih itd., ampak se zmeraj naredim nekoliko neumno, češ pravijo, da je tako in tako… Marsikdaj jaz vprašam njega, naj mi vendarle razloži te čudne reči. Nimam namreč srca, da bi mu flancala o neobstoječih bitjih, saj mi bo glede na tempo razmišljanja kmalu kakšno primazal, češ kaj si mi kvazila, jaz sem ti pa zaupal! Pravljice in realnost je po moje za mentalno zdravje potrebno nekoliko ločiti. Saj je v življenju vedno vse nenako odprto, relativno, potrebno razmisleka.
Pri zobozdravnici se je seveda z majajočim zobkom veselo pohvalil in kot običajno po brezhibno pridnih petih minutah bil že iz ordinacije. Gospa za pultom je gledala v ekran, pa v otroka, pa ekran in nejeverno zmajala z glavo:» Pa kako, samo pet let si star?« Z otrokom sva jo vprašujoče ošvrknila, pa je nadaljevala z razlago - zdi se ji, da je dosti starejši, saj je vsakič tako priden, pametno gleda in se tako odraslo obnaša. No, majčkeno mi je pa že zrasel grebenček. Potem smo na poti do avta že spet imeli našega malega razgrajača, tako da je bil vsak pomislek o preveliki porciji »odraslosti« popolnoma odveč.
Kaj naj torej navržem za konec? V upanju, da nam bodo družbene razmere še naprej služile z mirom in možnostjo spodobnega življenja se veselim vsakega naslednjega otrokovega koraka. In predvsem mu iz vsega srca privoščim, da je še čim bolj otrok (no, v »tolažbo« ostaja dejstvo, da je moški – in predvsem ti se znajo držati tega, da nikoli čisto ne odrastejo…). Jeseni ga čaka šola, sistem, dolga pot do kruha. Prav očitno je že pripravljen na vse tisto, jaz pa se zavedam, da naju čaka še najbolj brezskrbnih in razživetih 8 mesecev najinega skupnega življenja. In prisežem, da jih bova izkoristila, kolikor se bo le dalo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar