Sedemletnik,
v praksi simpatična mešanica igrivega otročaja in včasih že tako odraslega
človeka. Mame smo obdarjene s posebnim
čutom (oštevilčite in poimenujte ga poljubno) in moj mi je namignil, kako smo
na ravno pravšnji točki življenjske poti, da lahko sinu ponudim kakšno
potovalno izkušnjo, ki mu bo razširila temelj na dodatne dimenzije. Čas, da
spozna še drugo, neevropsko plat našega pisanega planeta, čas recimo za simpatični
Maroko! In ker vem, da Oskarjevci znajo zaiti v vsako poro neke dežele, odločitev
ni bila prav težka. Sine je navdušeno sprejel idejo, ko sem mu pokazala slike
gora in puščave – prav te razgaljene narave sem se tudi jaz najbolj veselila.
Magreb
(zahod, torej drugo ime za Maroko) te ne more pustiti ravnodušnega. Še vsak tako
otopeli ignorant bi moral na tiho spontano izdahniti vsaj kakšen »ooo« ali
»waaau« nad čudesi, ki so jih po deželi izoblikovale geološke sile. Za začetek
te že ob pogledu iz letala na severu (oz. Rifu) presenetijo neskončna polja
rodovitne črnice, v tem času že obilno požeta in čakajoča novo setev. Maročani
s skrbno načrtovanim namakanjem in gospodarjenjem s pomladansko vodo z visokih
gora pridelajo praktično vso potrebno hrano za več kot 30 milijonov prebivalcev
- zaradi skrivnostnih beduinov v oddaljenih sušnih predelih se pravzaprav niti
ne znajo prešteti. Če se podaš v deželo nepoučen, pričakujoč nekakšno tipično
severnoafriško neplodno polpuščavo, je tu že prvo presenečenje.
Potovanje
je bilo lepo sestavljeno, v dvanajstih dneh smo prešnofirili življenjski utrip
velikih mest Casablance, Rabata in Fesa, bogato zaokrožili po notranjosti
dežele vse do romantičnih puščavskih sipin in visokega Atlasa, ter zaključili v
udobnem, magično zvenečem Marakešu. Bil je ramadan, dežela je živela v nekem
popolnoma svojem ritmu, kar je tudi imelo svoj čar v umirjenih dnevih, pa zato
toliko bolj živahnih večerih. Najbrž bo moj vpliv, a tudi sine je najbolj
užival tam, kjer smo se predajali naravi. V ozkih starih mestnih medinah,
prepolnih vonjav, zvokov, vsebin in drugačne mentalitete, pa se je počutil
precej neprijetno. Kako naraven odziv nekega bitja na okoliščine, ki so tako
zelo drugačne od domačih! Vsekakor je spoznal, da niti drugačna barva,
religija, jezik ali način življenja niso ovira za prijazen nasmeh in kanček
tople nagajivosti, ki jih je bil deležen na vsakem koraku, na vsakem mimobežnem
stiku z domačini. Ljubkost sedemletnega lumpa mi je priskrbela celo ženitne
ponudbe domačinov.
Pot
v notranjost nam je odkrivala nove čarovnije narave in čeprav moja misel na prvo
žogo morda ne zveni ušesom všečno, sem prepričana, da Maroko ne bi bil pol
toliko krasen, če bi ga prekrivala rodovitna zelenica in širni gozdovi. Je že
prav, da naša Zemlja pokaže vse svoje obraze in tale v Maroku je gotovo eden
veličastnejših. Geološka dogajanja so si tukaj resnično dala duška in človek si
ob prizorih, ki se nizajo po pokrajini, zaželi več geološke izobrazbe.
Priznam,
napol preslišala sem sicer zelo zanimivo podane zgodbice iz zgodovine države,
pa se zasanjala v skalovja, minerale, rudnine, fosile. Okrasta pokrajina, sred
katere naenkrat zrase popolnoma rdeč hrib, za njim se sprehaja senca oblaka in
riše nenavadne temne lise po valujočem golem hribovju, prekine ga kakšna
erodirana skulptura nenavadnih oblik, potem nenadoma iz pobočja vzniknejo kot
zobovje ostri robovi črnega skalovja in kmalu zatem se v vertikalo postavljene
plasti ponašajo z vzorci, kot bi opazoval letnice na lesenem izdelku. Nato nenadoma
iz teh mavričnih čarovnij erodiranih apnencev, peščenjakov, konglomeratov,
vulkanskih kamnin in kdo ve česa vse še, pademo v čisto konkreten kanjon. Po
njem se leno vijejo ostanki avgustovsko presušene reke, ki skupaj z zalogami
vode dajejo življenje bujni zeleni oazi palmerije in vsemu slastnemu, kar
gojijo v sencah palm. Ob robu palmerije umetelno naložene hiše iz naravnega
materiala, ki se tako zlivajo z naravnim ozadjem, da jih človek na daleč
komajda opazi. In za hišami se dvigajo mogočne stene kanjona, kot nekakšen
presek živobarvnega skalovja, v katerem domišljija najde brez števila oblik.
In
potem tista neprecenljiva pravljica, ko se center za ravnotežje v možganih še
kar malo udobno ziblje na kameljem koraku, ti pa že na eni izmed sipin zraven
preprostega berberskega tabora strmiš v brezhibno jasnino nočnega zvezdnatega
neba in se ti sploh ne zdi nemogoča ideja, da te bo Mlečna cesta zdaj zdaj
pogoltnila vase, tako intenzivna in blizu se zdi. Še potem, ko te spanec pod
črnim platnom počasi odnaša vase, so pred očmi prizori v zahajajočem soncu
ožarjenih sipin, ki se počasi prelivajo ena v drugo in kar kličejo po neizpeti
želji, da bi se peš podal čeznje in sprostil otroka v sebi, se pokotalil in
podrčal po pobočju, zgrabil pesek in opazoval, kako ti drsi med prsti. No, meni
se zdi prav dobra ideja, takole skoz celo življenje negovati otroška veselja v
sebi.
Ljudje,
ki smo jih srečevali po notranjosti dežele, so se zdeli kot njen sestavni del –
tako nekomplicirani, delovni, prilagojeni trdim zakonom narave in podrejeni
svoji veri. Njihov čas teče mirno in zložno, prav občutiti je nekakšen notranji
mir, ki jih preveva. V tem pogledu smo jim lahko kar malo »fauš«…
In
potem smo bili kar naenkrat spet doma. Na srečo se potovanja ne zaključijo, ko
pobašeš kovček na letališču in ga raztovoriš v domači pralni stroj. Skozi
pogovore, spomine in slike šele počasi nastaja tisti nezavedni film, ki te
notranje bogati. Težko to razložiš nekomu, ki mu je dovolj, da si na domačem
kavču pogleda dokumentarec o Afriki in potem misli, da tudi o Maroku ve vse.
Ali komu drugemu, ki tvoja doživetja ošvrkne s komentarjem v smislu »A spet si
potovala, koliko je pa stalo?«. Najbrž sine ne bo eden izmed njih in tega sem
zelo vesela. Prav prepričana sem, da se je tudi njemu Maroko kot celota usedel
v tisto pravo, nevidno notranje bogastvo.
* * *
Takole
sem na kratko prelila našo Maroško nagajivščino na virtualni papir za e-časopis
agencije Oskar. Mariskaj bi lahko dodala, za vsak dan bi lahko spisala konkretno dolg tekst. Pa recimo, da ostanem le pri fotografijah in pri vsem tistem, kar sem na potovanju napletla med vrsticami in tam ostaja. Maroko nam je veliko dal, tudi kot skupina sopotnikov smo se lepo povezali, čeprav smo bili z vseh vetrov in precej različni. Reneja so vsi zelo toplo sprejeli in na koncu smo se zdeli kot nekakšna velika razširjena družina.
Ker
je fotografij kar precej, prilagam link do galerije na FB:
