... izjava triletnika, ko smo se pogovarjali, kaj se zgodi, če kdo umre. Kako globoko filozofska in hkrati preprosta misel lahko priplava iz male lumpaste glavice ... mi »odrasli« pa na to temo znamo precej zakomplicirat in spletat razne strahove. In kaj bi se zgodilo, če bi umrl ati? Ja vse bi mu odpadlo. Noge bi mu odpadle, pa roke.
Tak to je, enostavneje ko pasulj.
Tak to je, enostavneje ko pasulj.
Potem je šel spat, dan ga je bil utrudil; s sesalcem je šel čez stanovanje, igral nogomet s stricem, grabil kamenje po zemlji, da bo posejal travo, seveda pa je skrbno pokosil travo. »Mami, kdaj bo spet zrasla trava?« je prva jutranja skrb našega strokovnjaka za košnjo. Ko pridem ponj v vrtec, mi najprej pove, da morava takoj domov, on mora travo pokosit. Doma odbrzi v sobo, vzame svoj »avto-kosilnico«, pokosi travo in jagode (se pravi, prečeše ves tepih), zatem gre ven še na pravo trato in jo obdela s svojo mini kosilnico, no potem pa smo zreli, da počnemo še kaj drugega. Na poti z avtom skrbno prečekira vse travne površine in poroča, kje so travo že pokosili in koliko je od včeraj že zrasla, kje seno še sušijo, kje pa so tako malomarni, da je še vedno zaraščen travnik. In žitno polje pri tem ne sme bit izjema, treba ga bo pokosit, mami!
Žito raste tudi pod Sv. Rozalijo in moja Rozika si je našla v okviru fotografskega natečaja pot na fotografsko razstavo "Cerkve in kapelice na Slovenskem", ki bo do konca oktobra v Brezju. Razstavo je 14. junija 2009 v Slovenskem narodnem svetišču Bazilika Marije Pomagaj na Brezjah odprl vatikanski nuncij dr. Santos Abril y Castelló. Izbranih 30 fotk v obliki vremensko odpornih printov velikosti 150x100 cm krasi park pred baziliko. Pofočkajte se pred Roziko, če se boste mudili tam okrog. Sicer pa na kolo in do Rozike v živo, prijetno energijo ima. Tule še link do reportaže.
Glede na to, da še vedno delam na sončni upravi, počnem tudi stvari, ki se za to spodobijo. Same bedarije, pravijo. Med drugim sem po dolgem upiranju iz čiste radovednosti dala svoj fris na Facebook. Taki smo, socialni invalidi, samo tipkat si še znamo, kdo bo pa na kavice hodil in negoval pristne medčloveške stike? No, najbrž pa v Španijo k Marti ali pa v Jakarto k Pipit in Indah ne hodim kafetkat ravno vsako soboto. Kaj vse še počnem na sončni upravi, bi težko razložila v enem dostavku. Predvsem pa - nimam časa. Za nič. Urnik je spontano poln, tedni se obračajo in jaz jim nočem verjeti. Tisti usodni vhod v Kristusova leta je že daleč nazaj, bil pa je nadvse pester, moji prijateljici Urša in Tatjana sta namreč prav na ta dan rodili Julijo in Svita. Ja, 4. junij je prav poseben dan, čestitke mamicama in sončna popotnica malima štrucama!
Ni komentarjev:
Objavite komentar