219 ... ekspedicija Nordland

Ne glede na to, da živimo v lepi krajini z dokaj odličnim podnebjem, sem kar nekako težkega srca zapuščala sicer za kak odtenek premrzli sever Norveške. Čisto zaupno - moje misli so se ujčkale po krasnih fjelih, lenih fjordih, toplih ljudeh, za povrh pa predvsem po urejeni državi. Tisto jutro, ko sem se ponovno zbudila v naši - če ji sploh lahko še rečemo država, funkcionalna pa že dolgo več ni – so se name grozovito vsule vse stare težave. Nihče jih ni, recimo, vsaj vljudno pometel pod preprogo. Zato sem toliko bolj hvaležna naključnemu toku srečnih dogodkov, ki so me ta maj popeljali daleč na sever našega planeta, me odtrgali iz mentalno bolehne srednjeevropske realnosti in mi za nekaj časa napolnili baterije.

Obisk mesta Bodø na arktičnem severu Norveške je bil prioritetno sicer delovne narave. Skupaj s še petimi priznanimi fotografi iz Skandinavije in Francije sem bila povabljena kot žirantka mednarodne fotografske razstave »2nd Arctic exhibition«. Sicer sem delo v žiriji fotografskih natečajev že nekajkrat izkusila, a tokrat prvič v tujini in na takšnem rangu razstave. Moram reči, da je bila izkušnja krasna, žiranti smo se dobro ujeli in v finalni fazi dodeljevanja nagrad sva predvsem s francoskim podpredsednikom mednarodne fotografske zveze razvila plodne debate. Pravzaprav smo bili tako efektivni, da smo delo zaključili kar en dan prezgodaj, zato nam je organizator za naslednji dan improviziral simpatičen skupni potep še nekoliko severneje na otoček, posejan s školjčnimi obalami, temnimi gorami sladolednih vrhov, lesenimi hiškami s travnatimi strehami in rdečkasto obarvanimi potoki, ki se leno vijejo med mahovnato obloženim pritlikavim brezovim gozdom.

Imela sem krasen privilegij, da sem po zaključenem trodnevnem formalnem delu edina ostala še za ves teden kot gostja v prisrčni norveški družini. No, družbo mi je delal še moj šestletni sine. Kolikor sem bila pri pripravi na potovanje nekoliko skeptična, kako bo prenesel tiste dneve žiriranja, toliko bolj sem bila pozitivno presenečena, kako lepo se je vse skupaj obneslo. Mali raziskovalec se je odlično vklopil v novo okolje, našel si je prijateljico svojih let, naučil se je najmanj ducat norveških besed, najbolj se je veselil peš potepanj po krasni naravi, ribičije in »kitajskega« šaha.  Na tisti zadnji vožnji do letališča je jasno in glasno obelodanil, kako je dogodivščina minila prehitro in bi z veseljem ostal še 10 dni. Brez potrebe bi na tem mestu dopisovala še svoje mnenje!

Resnično, Norveška ima neko posebno magijo. V svoji med fjorde stkani pravljici, ki jo je po pričevanjih  »Štoparskega vodnika po galaksiji« še posebej skrbno oblikoval planetarni dizajner Slartibartfast, je še vedno nekako nedotaknjena, čista, urejena, barvna, polna daril. Dobesedno vsrka te vase, oči in duša se nenehno pasejo; kamorkoli se obrneš, je lepa. Narava ima tam nekoliko drugačne zakonitosti kot tod; predvsem arktična noč in dan sta nam, južnjakom, logičnim razlagam navkljub, nekoliko nerazumljiva in nenavadno je, ko ta čas sredi noči pokukaš skoz okno, pa nisi prepričan, ali je jutro, večer, ali pa morda le bolj oblačen dan. Žal noči ta čas niso dovolj temne, da bi lahko opazovali auroro borealis, ki magično barva arktične zime. Izkušnja mi pravi, da je arktični sever ena sama krasna čarovnija. In za razliko od predvidevanj, tam niso neki z zimsko temo depresivno obarvani ljudje – prav nasprotno – topli, prijetni, pozitivni in humorni so.

V tem tednu smo doživeli marsikaj. Na državni praznik, ki je pravzaprav dan mestnih paradiranj in žurka norveške otročadi (moram reči, nadvse simpatična interpretacija državnih praznovanj, za razliko od recimo kakšnih vojaških parad), smo pri petnajstih stopinjah v krogu razširjene skandinavske družine kafetkali ob tortici na osončeni terasi. Naslednji dan smo pri dveh stopinjah, viharju in mešanici dežja s snegom komaj uspeli stati na mestu. Tri dni smo raziskovali razgibano otočje Lofoten; poleti menda precej turistična destinacija, ki je tokrat še prebujala svojo pomlad z domačini. Prihajam do paradoksa, da mi za opisovanje tega koščka planeta zmanjka besednega zaklada. No, besed že ne zmanjka, ne maram pa tistih pretirano pocukranih opisov lepot narave, ki bi prav gotovo sledili v nadaljevanju, če bi si dopustila. Kdor ima rad ustvarjalno roko matere narave, me bo že razumel, da je pravzaprav škoda besed.  Po obalah, ki se vijejo med morskimi zalivi Atlantika in objemajo naravnost v morje padajoče črne špičake, se širi vonj po sušečih ribah, ki dekapitirano v tisočih in tisočih menda tudi že vsaj tisoč let na lesenih vešalih soustvarjajo obmorsko panoramo. Takole med suhimi ribami smo dva dni bivali v leseni ribiški koči na obali, si zvečer zakurili ogenj ter ob večerji s pogledom na zaliv poklepetali o tem in onem; še toliko slajše, če so ob tople zidove z zunanje strani tulili vetrovi, se pod hiško zaganjali valovi, dežne kaplje po šipah risale vzorčke, pečka pa je kvačkala čipko vonjav po ognju in tiste prijetne migetajoče svetlobe.

Ne čudi me, da ima ta božanski košček Zemlje za sabo močno mitologijo … ste recimo že kdaj slišali za Odina in Thora… pa vsak otrok je že najbrž videl kakšno knjigo ali pa vsaj risanko o Vikingih. No, mi smo se povabili na obisk v pravo vikinško hišo, kjer je, za razliko od klasičnih muzejev, dovoljeno fotografiranje, dotikanje eksponatov in celo njihovo preizkušanje. Saj pravim, tale severna Norveška je prav posebna. Tudi klimatsko je prav nenavadna – glede na to, da geografsko leži nad Islandijo in vzporedno z večno ledeno Grenlandijo, bi morala biti vpeta v neskončni led in sneg. Ampak na geološko  razgibanih tleh zaradi toplih tokov Zalivskega toka kot nekakšna velika podnebna anomalija rastejo borovi gozdovi, poletje normalno diši po poletju, Norvežani v poletnih mesecih dejansko uporabljajo tiste krasne peščene plaže in za potep po divjini ti ni zavoljo preživetja potrebno s strelnim orožjem oprezati za severnimi medvedi, kakor recimo na norveškem otočju Svalbard, ki leži precej severneje od matične države.

Teden raziskovanja v prisrčni družbi gostiteljev Lilian in Hansa naju je res napolnil. S čudesi narave, predvsem s krasno paleto geologije, neko očiščevalno močjo severnega zraka, prijetno družinsko povezanostjo, magnetizmom. Hmnja, ko smo že pri tem… res je nekaj čudnega tam gori na severu… ko sem doma zložila tisti velik kup fotografij na računalnik in si jih začela ogledovati, me je nekje tam na polovici zadelo, da je večina fotk nekoliko postrani. Običajno so moje fotke namreč čisto v korektni »vaservagi«. Mogoče pa ima to kaj povezave z razliko med 46 stopinjami naše severne širine in 67 arktičnimi stopinjami severa tam gori. Če dobro razmislim, mogoče pa ne bi bilo pametno it v Avstralijo, kaj če mi res vsa kri v glavo steče…?

Prilagam delček fotografij za gušt, razširjeno fotozgodbo pa sem objavila na Frisbukli.

 

 

 

218 ... KAKO JE, ČE SE NIMAŠ

Nedeljsko opoldne, v kuhinji brbota goveja župca pod kuharsko taktirko maestra moža, ki medtem brklja po Frisbukli in benti, kako Anonymusi niso držali svojih obljub, da jo bodo sesuli, hkrati pa veselo štrklja po objavah prijateljev … jaz pa se po avtoterapevtsko lotevam pisanja. Sto let že nisem! Moram! To sem jaz in sebe že prav obupno potrebujem, pa četudi na silo.

Povem vam, prav grozljivo je, če se nimaš! 

Pa to ni tista zlajnana finta, ko vsake toliko za nekoga pravijo, da se išče. O ne, jaz natančno vem, kje in kdo sem, ampak nimam se! Nekako tako je, kot  bi vsako jutro, ko pod prisilo alarma odpreš oči, čez tebe zdirjala horda neidentificiranih demonov in ti vsakič znova na sveže posilila, poteptala in razsekala srce oz. njegovo mentalno komponento. In potem pač vstaneš ponavljajoče,  prepuščen stihiji, znova in vsak dan v tisti pozitive oropan vsakdan, poln skrbi, strahov, od jutra praznih baterij,  popolnoma avtomatično, sprogramiran, ker pač moraš. In na koncu si lahko srečen, da imaš popoldne sproščene tri ure časa za zasebno, kvalitetno druženje z lastnim otrokom, ki ga družba tako ali tako že ob rojstvu označi s črtno kodo in mu na čelo vžigosa: »ovca!«. Kakopak, precej trdo delo, da mu v teh treh urah dnevno uspeš prikazat vse aspekte življenja na tem planetu v upanju, da bo iz njega zrasla samostojna, stabilna in široko razgledana osebnost, ki si bo znala življenje obračati v svoj prid in v pozitivno družbi.

Potem sem spisala še dolg odstavek. Nato sem ga zbrisala. Ob prebiranju me je namreč prešinilo, da najbrž čisto preveč razdajam privat tegobe. Pa čeprav niso v celoti unikatne, temveč pogojene s stanjem v družbi, torej moje, pa njegove, pa od tistega tam tudi… Treba si je pač risat nasmešek na obraz in skrivat lastne tegobe, kajti svet okoli nas je menda potencialno škodoželjen. Vse, kar rečeš, se lahko uporabi proti tebi, mar ne? Daleč smo prišli, konec koncev nas je strah še samih sebe. In ko se ti čez privatno in družbeno pogojene tegobe nabira kilometrina, včasih več ne znaš niti sam s sabo. Zjutraj se zbujaš neprespan in dan je enak dnevu, povrh vsega pa še švigne mimo tebe s svetlobno hitrostjo. Čez vikend pobrkljaš po vrtu in zvizneš nekam daleč v hribe, da se odklopiš in nafilaš baterije, potem pa spet znova in naprej. Počasi se mi svita, zakaj smo Slovenci narod hribolazcev. V hribe bežimo pred vsem tem, kar nas tukaj spodaj muči. Švic odplakne nekaj notranje svinjarije in za nekaj časa smo spet dobri.

So pa stvari, ki ti jih švic ne odplakne. Pa če se še tako trudim, že mesece ne morem dojeti, da sem celo življenje vložila v nekaj, za kar sem verjela, da mi je dom. Dom, tista topla prijetna luknja, dušno zavetišče. Dom, topel nasmeh, lepa beseda. Dom, neka neumna reč na polici, knjiga v poletni senci, topla postelja, jutranja kava, lopata na vrtu. Dom, mir, zasebnost, početje česarkoli že po lastnih željah. Dom, zelena trava, modro nebo, ptičje petje. Dom! Na polovici življenja pa mi nek faktor na prav nič prijazen način poskuša vcepiti v glavo, da je moj dom njegova lastnina. Nič lepih besed, nič zasebnosti, še po travi je nevarno hoditi in okoli vogalov hiše je treba po prstih, da ni ipičnega kričanja.

Dom!? 

Kaj mi preostane, če želim, da mi otrok zrase v mentalno normalno odraslo osebo?
Ne spremljam poročil in ne berem dnevnih novic, dovolj se je ozreti naokoli, pa je slika cela in popolna. Niso nam zlati časi in slutiti je, da nam še nekaj časa ne bodo. Za katerikoli vogal se že obrnem, najdem nekaj kilavega in smrdljivega. Za nameček v teh kilavih časih iščem tisto toplo besedo, košček zasebnosti in zeleno travo, po kateri bom smela hoditi. Nekoč si bomo za kilavimi časi morda izborili kakšne lepše. Kar je pri tem boleče, je dejstvo, da so to dolgotrajni procesi. In to dejstvo včasih, jasni usmerjenosti naprej navkljub, boli, demotivira, ne pusti spati, sili na jok in diši po obupu. Dokler mi vsaj noč ne prinese mirnega jutra, se bojim, da se nimam. Najbrž se bom imela, ko bom nekje pod milim nebom po nekem čudežu ustvarila dom, za katerega nihče ne bo trdil, da je njegov. Čudovito - tisti, ki znate podariti lepo besedo in iskren nasmeh, boste povabljeni na kavico in v miru bomo lahko sproščeno klepetali, otroci bodo lahko brezskrbno tekali po travi in celo nad psom ne bo nihče kričal. Kakšne sanje!

217 ... C'EST LA VIE - Jesenice

Peta samostojna razstava, tokrat na povabilo foto kluba Jesenice, premierno vse fotografije v črnobeli tehniki. Takšno je življenje. Sicer na devetih panojih v Fotogaleriji Jesenice, a lahko bi se nadaljevalo iz galerije skozi dvorano gledališča, pa čez vrata in po ulicah tja do ostankov kolodvora in morda z vlakom do neznanokam - ker takšno pač je, človeško življenje - nikoli izpeto in nikoli do konca doumeto. Temu primerno se je odvila tudi kar nekako teatralna otvoritev, ki je prav gotovo ne bom nikoli pozabila. Hvala, Jeseničani!

216 ... SNBIK II

SNBIK II

Sedim na balkonu in kadim.

Najbrž ni prvič.

                Četrto.

                Mogoče je pa le.

Čutim prve pomladne žarke na licih.

                Sonce sramežljivo za zastirko proti horizontu.

Četrti kozarec gosto rdečega vina. 

Najbrž.

Pred desetimi leti.

                Tudi takrat sem SNBIK.

                (ne najdem povezave)

Žlehtnoba.

Kdo jo rodi?

                Muha brenči.

                Toplota sonca ji je dala življenje.

                Pa ravno moja ušesa je našla…

Namenjena je ... ?

                Pomirjajoče žvrgolenje ptic.

                Pomlad jim greje srca.

Bolestna posesivnost.

Kdo jo seje?

                Toplota je od sonca.

                Srce je abstrakcija.

Obrodi nesrečo.

                Muha pa še kar okoli mene.

                Včeraj je bilo minus petnajst.

                Mar ni zalega najtrdovratnejša?

Sedim na balkonu in kadim.

                Tudi sonce mi ne zna več pomagati.

                ( čigavi so mi geni, pravzaprav?)

(Opomba za analize željne: vsebinsko navezano na  Zidove)

215 ... PISMA na Bledu

Kdor se bo mudil v gorenjskih koncih, vljudno vabljen ... k prebiranju ;-)

214 ... Naj bo dobro!

 

213 ... PETLETNIK – KO NAVODILA ZA UPORABO NISO VEČ POTREBNA

Ponovnemu koncu leta na ljubo se spet nekoliko oziram nazaj. Mnogo se nam je dogajalo in časi so nam čudaški, analizirati življenjsko-družbene vijuge mi je zavoljo presežka vsesplošne  negativne energije zoprno in še več, praktično nepomembno ob dejstvu, da imam ob sebi petletnega nadebudneža. O, ta pa je vreden besed! Najbrž bolj iz bojazni, da bi mi v prihodnosti drobni sladki detajli ušli iz spomina, se takole konec leta vsakič ozrem nazaj in spišem kakšen sestavek o rastočem človečku, ki ga gosti moja starševska ljubezen. Še vedno sem namreč ortodoksnega prepričanja, da otrok ni moja lastnina, temveč odgovornost. Kot mati sem odgovorna, da mu v varnem ljubečem pristanu pomagam zgraditi temelj, da se bo dobro znašel v širnem nepredvidljivem svetu.

Zame je bil otrok projekt, pogojen z določenimi življenjskimi faktorji. Odločitev je padla, ko so bili izpolnjeni. Nekako statistično gledano, glede na moj krog sošolk z gimnazije in faksa, sem se celo zgodaj odločila za otroka, pa sem rodila pri tridesetih. S trebuhom sem hodila v knjižnico in visela na spletnih forumih ter se izobraževala o dojenčkih, da mi je mož že grozil z idejo, kako bom čisto preveč pametna. Res je, da se zapisanega nikoli nisem držala kot pijanec plota, mi je pa vse to dalo določeno širino, nadgradnjo zdravi pameti in materinskemu instinktu. Priznam, da bi mi brez knjig prva otrokova leta trda predla. Bi bila pač bistveno bolj neumna, ali bolj učeno rečeno, neuka mati. Dejansko ugotavljam, da sem vsaj prvi dve leti kar potrebovala »navodila za uporabo otroka«. Prebrskati tistih nekaj knjig in potrditi, da delam prav in da razumem otrokovo obnašanje in potrebe ter jih pravilno usmerjam. Ko sem začela pisat tale tekst, sem se torej spomnila na moje ljube priročnike. Kakšni dve leti jih že nisem prijela v roke - očiten znak, da petletnik pač ne potrebuje več navodil za uporabo!

Le zakaj bi jih potrebovala, saj je že cel človek! Daleč stran od tistega nebogljenega bitja, ki še ni znalo nič povedati in si samo definirati, kaj šele uresničevati želja. Prav nasprotno, že s štirimi leti mi je znal že kakšno pošteno odraslo zabrusiti nazaj in kar se tiče samostojnosti, mu lahko samo ploskam. Seveda ga ni čez željo po razvajanju in potrebi po pozornosti, ampak ko potegnem črto, imam pred sabo izoblikovano osebnost, človeka kot se šika, celostno osebnost, ki je takorekoč pripravljena na skok v širni svet.

Najbrž gre marsikaj pripisati drugačnim časom, kot so bili tisti v mojem otroštvu. Pri petih letih sama nisem znala in zmogla pol tega, za kar lahko sedaj pohvalim našega lumpa. Sam poskrbi za higieno in red, odličen sogovornik je, kolesari, plava in smuča, ustvarja in razsikuje. Že lep čas pozna vse velike tiskane črke, napiše besede in pisane besede lepo črko za črko in nato skupaj prebere. Rešuje otroške križanke in razne zagonetke. Neumnorna je želja po znanju, vsak večer beremo, listamo po atlasu, vrtimo globus, raziskujemo to in ono. Sam si je želel v glasbeno šolo in blazno je ponosen, da jo lahko obiskuje. Pa še hud je, kadar se samo potepajo po drugih učilnicah in ničesar ne pišejo v delovni zvezek! Odrasli smo mu zgled in ogledalo, početi vse tisto, kar počnemo mi, je zakon. In potem, ko se naužije dnevne porcije odraslih, se zapre v svoje malo kraljestvo med igrače in vse skupaj utrdi v kakšni glasni ali pa bolj skrivnostni igri, se malo potopi še v čisto svoj svet in čez nekaj časa pridivja iz sobe kot kakšna neukročena zverinica. Zatem pa spet v objem in iskanje idej k mamici.

Pred nekaj dnevi je slovesno ugotovil, da se mu maje zgornja enka! Nisem mogla dojeti, da smo že tako daleč! Kar nekako šokiralo me je, kot da mi je nekdo zapiknil mejnik na življenjsko linijo otroka. Konec koncev ni dolgo tega, kar smo se veselili prvega zobka, sedaj pa veselo in v pričakovanju čakamo zobno miško, da ga odnese. No, moram reči, da otroka nikoli popolnoma ne ovijem v tiste pravljice o miškah, božičkih, zajčkih itd., ampak se zmeraj naredim nekoliko neumno, češ pravijo, da je tako in tako… Marsikdaj jaz vprašam njega, naj mi vendarle razloži te čudne reči. Nimam namreč srca, da bi mu flancala o neobstoječih bitjih, saj mi bo glede na tempo razmišljanja kmalu kakšno primazal, češ kaj si mi kvazila, jaz sem ti pa zaupal! Pravljice in realnost je po moje za mentalno zdravje potrebno nekoliko ločiti. Saj je v življenju vedno vse nenako odprto, relativno, potrebno razmisleka.

Pri zobozdravnici se je seveda z majajočim zobkom veselo pohvalil in kot običajno po brezhibno pridnih petih minutah bil že iz ordinacije. Gospa za pultom je gledala v ekran, pa v otroka, pa ekran in nejeverno zmajala z glavo:» Pa kako, samo pet let si star?« Z otrokom sva jo vprašujoče ošvrknila, pa je nadaljevala z razlago - zdi se ji, da je dosti starejši, saj je vsakič tako priden, pametno gleda in se tako odraslo obnaša. No, majčkeno mi je pa že zrasel grebenček. Potem smo na poti do avta že spet imeli našega malega razgrajača, tako da je bil vsak pomislek o preveliki porciji »odraslosti« popolnoma odveč.

Kaj naj torej navržem za konec? V upanju, da nam bodo družbene razmere še naprej služile z mirom in možnostjo spodobnega življenja se veselim vsakega naslednjega otrokovega koraka. In predvsem mu iz vsega srca privoščim, da je še čim bolj otrok (no, v »tolažbo« ostaja dejstvo, da je moški – in predvsem ti se znajo držati tega, da nikoli čisto ne odrastejo…). Jeseni ga čaka šola, sistem, dolga pot do kruha. Prav očitno je že pripravljen na vse tisto, jaz pa se zavedam, da naju čaka še najbolj brezskrbnih in razživetih 8 mesecev najinega skupnega življenja. In prisežem, da jih bova izkoristila, kolikor se bo le dalo!

212 ... SLEDI CIVILIZACIJE

Nekdo mi je na forumu navrgel komentar, da v levi fotki vidi sledi kakršnekoli civilizacije. Glede na stanje v družbi pa imam pomislek, ali ima civilizacija pozitiven ali negativen pomen.

Ne glede na vse, tudi kontradiktornim jutrom navkljub, sem zjutraj vseeno vesela, da sem se zbudila (živa).

Tokrat zgolj betonske abstrakcije, tistih abstrakcij v glavi se tako ali tako kratkomalo ne da spodobno opisati ;-).

211 ... NAPAKA NARAVE

Vsak slehernik si nekje v glavi ustvari smiselno predstavo življenja, sveta, vesolja. Nekateri si jo ležerno pustijo naslikati s strani raznih religioznih institucij, spet drugi nekako poenostavijo po liniji najmanjšega odpora. Nekateri iščejo resnico in si jo po doglednem času zavoljo duševnega miru tudi najdejo. Svojo, sicer morda utemeljeno z razmišljanji in dognanji ljudi, ki se jim za to zdijo bolj kompetentni. Najbolj boleče je iskanje smisla najbrž tistim, ki v procesu zgolj ugotavljajo, da so vsakič, ko se zdi rešitev že tako blizu, le še bolj oddaljeni od cilja. Več veš, bolj se zavedaš, da pravzaprav ničesar ne veš. Prav nič ne zavidam filozofom, ki bi naj iskali modrost v celotnem človeškem izkustvu!

Vesolje je nedoumljiv pojem, tako vseobsežen, da sega od abstraktne misli nekega Zemljana v popolnoma nepomembni stotinki sekunde, do brezmejnega stvarstva v celoti. Mora se ti nekoliko zatemniti pred očmi, ko pomisliš na njegove razsežnosti! Tisto o rojstvu vesolja z velikom pokom je nekako splošno sprejeto. Glede na to, da smo v generalijah predvsem izkustvena, pa manj teoretična bitja, nam je resnično težko doumeti, da je iz nič (no, in kaj je potem sploh ta nič?)v delčku sekunde nastalo vse to, kar danes sestavlja vesolje. Kaj šele vse tiste teorije o strunah, nešteto dimenzijah, abstraktnih snovnih in nesnovnih delčkih … ne čudim se, da so nekaj časa nazaj nekateri delali paniko, da bodo v CERNu ustvarili črno luknjo, ki nas bo vse pogubila… Torej, nastalo je iz nič, se bliskovito razširilo in s fizikalno-kemičnim mišmašem postalo to, kar vidimo do danes. Nekako je veljalo, da bo gravitacija v vesolju naredila svoje in to širjenje počasi upočasnila. Prav, sprejmem. Ideja se mi zdi celo zelo simpatična. Vesolje nastane iz nič, se razširi in zaživi v vsej svoji nedoumljivi pestrosti, doseže svojo kritično točko, se začne krčiti in se na koncu zdruzne nazaj v eno samo točko. Krasno, iz te točke nastane nov veliki pok. Pa ne samo to, simultano lahko obstaja več različnih vesolij, kakšna fantazija znova in znova za  kakršnokoli življenje že!

Vendar … zadnja dognanja znanosti naj bi ovrgla to mojo pravljico o neskončnem rojevanju stvarnosti. Ne le, da se vesolje ne bo prenehalo širiti, ampak  to celo počne z vedno večjo hitrostjo, pravijo. Priznam, razočarana sem na celi črti. Pravljica, ki sem si jo naslikala o realnosti, je padla v vodo. Nekoč v nepredstavljivo daljni prihodnosti, ko bodo razne snovne konstelacije med sabo že tako oddaljene, da bo potemtakem vesolje videti le še kot ena sama temna praznina, bodo ugasnile še zadnje zvezde in vse kar bo ostalo, bo le še en neskončen temačen … nič. Njente! Črni nič! Neskončno velik nič v neskončno daljno prihodnost!

Čemu potem ves ta živobarvni mišmaš, ki se odvija že miljarde let in se je odvil do življenja, do človeka, do mene? Če citiram g. Rutarja iz knjige, ki jo pravkar meljem: »Vesolje je kasneje ustvarilo tudi visoko urejen organ, ki ga imenujemo možgani, da bi se zavedalo sebe, da bi se spoznalo in razumelo, čeprav to še ne pomeni, da mu lahko pripisujemo namere. Možgani delujejo natanko tako – sami od sebe.« Nasploh se življenje v svoji biti zdi zelo trdoživo. Ampak nekoč bo sonce na svoji poti umiranja požgalo vse na našem lepem planetu; pa najbrž bo človek do tačas že zdavnaj neznatni predmet preteklosti, ki se je uničil sam s svojo kontradiktornostjo*. Čemu je torej vesolje ustvarilo možgane, da bi razmišljali o vseobsežnosti, če gredo nedvoumno v pot propada?

Ni torej lažje it v življenjsko smiseln šoping, se pred TV utapljati v kakšnem poneumljajočem šov programu in v nedeljo pomolit pri fajmoštru, ker je tako prijazen, da vsakič znova na dlani ponudi smisel življenja? Ne morem reči, da jim zamerim… Dojemanje abstrakcij, ki nas sestavljajo, definitivno ni lahka naloga!

* Da razložim, kaj imam v mislih glede človeške kontradiktornosti. Splet okoliščin nam je v verigi evolucije dal neverjetno razvite možgane. Ne glede na to, da za tri četrtine tega organa niti ne vemo, čemu služi, se zavedamo, da nas dela enkratne, iz njih izhajajo vsi visokoleteči pojmi humanizma, filozofije, znanosti. V svojo biološki osnovi pa smo še vedno splet starodavnih, že nekako plesnivih genov. Po verigi navzdol do prednikov z opicami, pa počasi nazaj v morje in do tiste prve brbotajoče župe, ki še ni vedela, da je življenje… Upam si trditi, da naša genska zasnova ni kompatibilna s tako krasnim orodjem, kot so visokorazviti možgani. Kako si sicer naj drugače razlagam vse te zgodovinsko pogojene neumnosti, kot so teritorianosti, agresije, posesivnosti in podobno, kar konec koncev že skoz in skoz kroji človeški obstoj? Napaka narave pač…

210 ... Toskanska pravljica

Toskana... nekako mi je vedno kazala dva obraza. Prvega, arhitekturno-zgodovinskega v svojih znamenitih krajih. Drugega, nekako fotografsko romarskega, s svojo nenavadno krajino. Vsak pokrajinski fotograf jo po nekem nepisanem pravilu razkazuje v svojem portfoliu in praviloma so to dih jemajoči prizori. Nekako sem krasni pokrajini navkljub imela vedno kanček odpora proti potovanju v Toskano, ravno zaradi njenega romarskega značaja. Pa me je doletelo, da sem potovanje dobila za nagrado. Ne le, da sem lahko pogoltnila svojo idejo, da tja ne grem s fotoaparatom, celo zgodaj zjutraj sem vstala z vsemi ostalimi navdušenci, da smo s stojali in prsti na sprožilcu po jagrsko vrh razglednega griča pričakali prve jutranje žarke. Tako je pač z zarečenim kruhom. A resnično mi ni žal, jesensko počivajoče hribovje me je popolnoma očaralo, saj je po svoji podobi tako blizu golim puščavskim sipinam, žejnim hribovitim pokrajinam in neporaslim koščkom planeta, ki me tako fascinirajo s svojo prvobitno geologijo. Voila, Toskanska pokrajina, kot sem jo te dni videla jaz:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Takole pa sem za organizatorjevo stran spisala nekaj malega o popotovanju:

V Toskani se je prebudila jesen!

Pa je za nami zgodnjejesenski potep po Toskani. Kakor na vsakem potovanju, ki ravno prav sede v srce, je tudi tokrat tisto najmočnejše čutenje prišlo za nami šele doma, ko smo brskali po barvitih vtisih. Kaj vse je že bilo posnetega in koliko spisanega o nenavadni pokrajini, posejani z valovitim hribovjem, nešteto barvnimi niansami in arhitekturi, ki se tako nevpadljivo in do pokrajine spoštljivo pojavi zdaj na tem, drugič na onem gričku!

Ujeli smo jo v njeni najintimnejši, goli podobi. Pridelek je bil pospravljen in padavin premalo, da bi iz zemlje ponovno klilo življenje. V svoji najprvobitnejši, dobesedno zemeljski obliki nam je po puščavsko razkrila vse nianse tamkajšnje geologije. Skoraj ni verjeti, koliko barvnih odtenkov je najti po nežnih krivuljah, ki se tu stkejo v zaraščeno dolino, drugje razpeljejo v valove in ponovno umirijo nekje na vrhu z osamljenim drevesom! Nekje med sivino zelene in okrom rjave pridihne svojo pravljico še igra svetlobe in senc.

Čeprav nam je veter spodnašal korake in majal objektive, smo se vrnili polni nepozabnih vtisov o goli pokrajini, drobno posejanih podeželskih vilah, historičnih mestecih in prijetnemu druženju srčnih popotnikov.

209 ... fotkanje na Šmartinskem jezeru

Tudi to jesen smo Svitovci v okviru polno aktivnega Meseca fotografije organizirali fotografski ex-tempore Celje 2011. Skladno z dejstvom, da sem se tokrat znašla v vlogi predsednice žirije, se dogodka v foto smislu nisem mogla udeležiti. Kljub klavrni udeležbi je na razpis prišlo nekaj zanimivega materiala in pričakovano, kot vsako leto, je bil del prejetega posnet ob Šmartinskem jezeru. Med drugim tiste krasne jutranje meglice, ki skoraj negibno ležijo nad vodnim zrcalom in postopno, kot puhaste zavese odstirajo poglede na izbrane (ob)vodne kotičke.

Obožujem te jutranje meglice! V sicer znani pokrajini slikajo skrivnostne prizore, ko ji odvzemajo enkrat globino, drugič tla.  In neverjetno, koliko različnih tipov megle obstaja! Včasih te jutranje meglice srečujem na poti v službo in vsakič me po malem zasrbijo fotografski prsti. Ampak  na zadnjem sedežu je še mali lump, ki ga je potrebno dostaviti v vrtec in ura se nezadržno bliža tisti zadnji možni cifri, ki si jo še lahko privoščim za pravočasen prihod v službo. Jutra so zame le nek nepotreben konstrukt, ki so ga vrinili med noč in dan. Pozimi se tako ali tako zdi, kot da se v službo pelješ sredi noči. O tem, kako je »dobro jutro« samo sebi kontradiktorno, sem že pisala. In ker jutranje meglice obstajajo le zjutraj, je vse skupaj zame le iluzija. Prav gotovo me nobena filozofija pokrajinskih in popotniških fotografov ne pripravi do tega, da bom vstala sred noči in po lovsko s stojalom in sprožilcem pričakala prebujajočo se pokrajino.

In ker se ob Šmartinskem jezeru znajdem zgolj sredi belega dne ali kje proti večeru, sem na tokratni sobotni sprehod nesla še fotoaparat. Dejstvo, da je možno na jezeru tudi podnevi narediti kakšno zanimivo fotko, je dokazano :-).