231 ... room with a view

Soba z razgledom.

Življenje je polno neverjetnih razgledov.

Ampak nekateri raje nasedajo pravljicam...

230 ... vonj po travi

Pride kak dan, ko te napadejo rukzak in gojzarji, te posedejo v avto, sparkirajo nekje pod bližnjim čim manj obljudenim hribovjem in izpljunejo nekam daleč stran. Fizično res ne prav daleč, a v tistem brezčasju sredi v vetru valujočega cvetočega travnika se narava zdi kot druga dimenzija. Celo tako daleč stran od vsakdanjih človeških kolobocij, da lahko začasno izklopiš varovalko s funkcijo »kurc gleda« in se do konca prepustiš le šumenju vetra, vonju trave, mehkobi pod njo skritega mahovja, plesu belih ovčic na nebu in božajočim sončnim žarkom.  

229 ... meglene abstrakcije

Vedno bolj smo v megli... V dobesednem pomenu takole ob enih popoldne, sredi dneva... in v prenesenem pomenu še marsikje drugje. Lučka K.B. bi lahko svoje teorije razširila kar še na celostno psiho zahodnjakov in najbrž ne bi prav dosti zgrešila.

Serijo si je za svojo seminarsko nalogo na temo analize fotografije v seciranje izbral kolega študent dizajna. Ko mi bo zaupal izdelek, pa ga objavim v nadaljevanju.

228 ... la renaissance

227 ... Ja, kaj si pa mislila?!

Ob tokratni, s snegom prav razsipni zimi (pa ravno sedaj, ko sem zaradi milejših zim že izkustveno napletala pritrdilne misli teorijam o globalnem segrevanju), bi me bilo pa že prav sram, če ne bi vsaj za kakšen trenutek z veliko žlico in kančkom otroškega veselja zajela raznovrstne užitkarije po belem puhu. No, pravo motivacijo imam čisto ob sebi, t.j. skorajšnjega sedemletnika, ki še natančno ve (in to povsem podzavestno, lahko njemu!), kako se temu streže. To zimo sicer nismo postavljali snežakov, niti trendovskih variant z nogami v zrak, smo pa zato v razširjeni druščini zgradili konkreten grad, ki je bil zaradi vremenskih (ne)prilik večkrat deležen stilske preobrazbe in po skoraj treh tednih še vedno stoji, tokrat podoben slastni sladoledni palači. Tudi smučarajanje smo si že privoščili, nasankali in sankali smo, kepe so letele in ledene sveče smo lizali, tiste krilate odtise smo v snegu puščali in se šli tek v hrib po celcu, lahko bi celo rekli, da smo na trenutke trenirali plavanje po brežinah. 

Ko sem razgrajaču pokazala zasneženo idilične fotografije z zimskega pohoda na Malič, me je prav z žalostjo v očeh ošvrknil, kako da si take lepote privoščim brez njega, pa sem bila torej primorana na vrat na nos poskusiti, kako bi bilo vzeti tole odraščajočo energijsko bombico s sabo v zimsko obilno obložene hribe. Tri ure smo v skupinici gazili na Kašni vrh. Če zanemarim dve petminutni krizi, ko poba ni videl velikega smisla v sopihanju po globoki gazi navkreber, je preizkušnjo prestal bistveno bolje od mene, ki sem po stari navadi v klanec sopihala v stilu stare parne lokomotive, ki se trudi na vrh sveta. 

»Mami, kje si?« se je vsake toliko slišalo tam nekje spredaj. In ko sem mu na vrhu z vsemi častmi ponudila roko ob zmagi, je priletela še ena zaušnica za mamo, ki si še ne pusti prav dobro dopovedati, da so stari časi z »mami, počakaj« že davno mimo (pa ne le to, v nadaljnje lahko pričakujemo precej pogosto »sine, počakaj!«):

»Ja kaj si pa mislila, da ne bom zmogel na vrh?«

Auč. In ponos! In tako je naš planinec v svojo knjigo dodal še zimske hribovske radosti poleg skalno obarvanih poletnih. Z obilo veselja se je kotalil, premetaval in poigraval vso pot do doline, da je bilo vriskanja in veselja v nedogled. Mama se prav očitno v hribe ne bo mogla več švercati s svojim sopihanjem, če bo želela v korak s časom. Časom, ki bi mu lahko mirne duše, tudi na podlagi celostne izkušnje, rekla "odraščanje". Če prelistam nazaj po lastnih zapisih, sem imela o dojenčku (oh, dojenčki, cela znanost!), malčku, dvoletniku, triletniku,... vedno dosti za zapisati. Kot prvo, predvsem zaradi trajnega ohranjanja spominov, kot drugo pa zgolj iz nekih poljudnoznanstvenoraziskovalnih vzgibov ob spremljanju tistega malega, niti polmeterskega štrukla, na njegovi poti proti zvezdam. In potem, po vseh tistih križih, vprašajih, odkritjih in radostih se je nekako pritlehno v moja zapisovanja o otroku prikradla tišina. Saj ne, da mi je ob že skoraj kičasto cvetočem predšolskem obdobju zmanjkalo materiala ... na tone bi ga lahko bilo!

Najprej sem tišino pripisala pomanjkanju prave volje za pisanje. Prav dolgo sem potrebovala, da mi je končno posvetila žarnica... Povejte mi, a je normalno, da neka žena dela znanstvenoraziskovalne blogerske zapiske o smrčanju, britju, kuhanju kosila, prdenju, gledanju TV in podobnih vsakdanjih (ne)umotvorih svojega moža?

Naš otrok je pač zrasel v izdelano osebnost in si prislužil precejšnjo pravico do zasebnosti. Temu bi lahko tudi rekli, da se je mamin laboratorijski poljudnoznanstveni poskus spontano in uspešno zaključil. Zdaj je čas za širni svet! In ob tej misli se vedno znova razveselim močnega objema, ki mi z vso iskrenostjo ob besedah "moja mami!" ali celo "najboljša mami na svetu!" že rahlo premočno stisne rebra. Tudi to se bo, prav pritlehno in spontano, počasi prelevilo v kdovekakšne pisane najstniške kolobocije. Mama pa naj po novem raje razmisli o nabiranju kondicije ;-).

  

 

 

226 ... INVENTURA

Dvanajstemu letu v tretjem tisočletju je potekel rok. 3,2,1 … puff – in preprosto je izginil za večno. Z otroki vred smo odbedeli v trinajstega, ki se žal v nekaterih detajlih povsem ne sklada s starimi navadami. Že takoj drugega januarja smo namreč rešili slovensko gospodarstvo, ko si je večina vzela dopust, da so lahko ujeli bioritem, si oddahnili od napornega decembra in še kaj malega postorili doma. Glede na razmere, jemljem delovni drugi januar bolj kot priložnost, da se gre še kdo s kakšne pravkar propadle firme vpisat na Zavod za zaposlovanje…

Konec leta je čas za inventuro – medijske hiše potegnejo črto pod leto in izdelajo (črnoglede) povzetke; trgovci popišejo zaloge in naredijo načrte za naprej; nemalo kdo tudi sam pri sebi razmisli, kaj bi v prihodnje veljalo spremeniti zavoljo nezadovoljstva v izginulem letu. Hecno, leto kot številka enostavno izgine za vedno, vse tisto dogajanje v 366 dneh pa bo ostalo v glavah in podleglo neskončnemu valjanju in premlevanju po prašnih podstrešjih, kot da človeška bitja pravzaprav sploh ne zmoremo potegniti črte, izdelati inventure in stopiti v jutrišnji dan brez nepotrebne navlake iz preteklosti.

Človeška psiha je sestavljena nekako tako, da sami sproti skrbimo za inventuro, bodisi zavedno z razmišljanji o vsakodnevnih pripetljajih in zaključki, do katerih pridemo, bodisi polzavedno med kakšnim izmed rutinskih opravkov (sebe najpogosteje zalotim recimo pri vožnji ali med tuširanjem), bodisi popolnoma nezavedno, ponoči v spanju, ko skozi sanje letijo utrinki preteklosti in se zlagajo po predalčkih na nek povsem svoj način. Inventura je očitno del narave, ki poskrbi, da procesi tečejo po utečenih postopkih, kot že tisoče in milijone let. Vsi tisti, ki svoje nezadovoljstvo napajajo iz dolga leta starih čustev, pobirajo ena in ista polena ter z njimi obmetavajo ene in iste osebe, metlo za čiščenje lastnega preddverja pa ignorirajo, so torej predvidoma sprti že z naravo samo. Dajmo, nazaj k naravi, ne zgolj fizično.

Nekako sem mnenja, da moja inventurna sposobnost zadovoljivo deluje kar sproti, zato preskok v novo leto ne izkoriščam za analizo preteklega leta in zastavljanje sprememb v novem letu. Vsekakor pa sem mnenja, da je inventura v kakršnikoli že pojavni obliki zelo koristna reč.

225 ... vrtec Mavrica v Vojniku

Kakšni dve leti in pol je tega, kar sem v (bivši, že skoraj pokojni) firmi dobila na mizo projekt novogradnje vrtca v Vojniku. Da naj bi bilo potrebno le nekaj malega predelati iz že obstoječih načrtov... Projektna naloga pa je ob pregledu materiala kmalu dobila konkreten obseg, začenši z novo idejno zasnovo in kompletno proceduro preko projekta za gradbeno dovoljenje pa tja do projekta izvedenih del. Na projektu sem bila aktivna od prve črte na papirju do zadnje letvice v ograji in moram reči, da sem se v tem konkretnem projektantsko-birokratsko-politikantsko-finančno-izvajalskem, včasih že pošteno kaotičnem dvoletnem mišmašu naučila ogromno. Kot arhitekt si menda kar obsojen na to, da vedno premalo veš in se torej vse življenje učiš o birokratskih zankah, miljonih gradbeno-obrtniško-tehnoloških detajlov, relacijah vseh vpletenih in vseh postopkov na nekem projektu, itd. Biti arhitekt je, moram priznati, veliko bolj kompleksno, kot sem si to sprva sploh predstavljala, saj dejansko združuje ogromno različnih področij. Pa smo spet pri znanosti, umetnosti, psihologiji, … kako naj se izrazim, izbrala sem si res krasno poklicno pot, glede na to, da me je vedno zanimalo čisto preveč področij - ampak morda se nisem rodila v čisto pravem času...

... Žal sem v teh nekaj letih, kar se v inženiring firmah ukvarjam z arhitekturo, dobila občutek, da je kapital nadvladal vsako zdravo pamet, arhitekti (pravzaprav običajno slišim le še naziv »projektant«) so postali ogrožena vrsta in so v glavnini zreducirani na zgolj eno izmed nesignifikantnih orodij kapitala, pa čeprav se po svojih močeh vsak po svoje trudijo za kvalitetnejši prostor in boljši jutri – res vsaka čast vsem tistim, ki uspešno vozijo projektni slalom in se na koncu lahko pohvalijo v celoti s kvalitetnim projektom. Da ne govorim o urbanistih, ti so žal praktično izumrli in so nadomeščeni s kapitalsko-političnimi partnerstvi. Samo poglejte okoli sebe, koliko urbanističnih in pravzaprav še več ruralnih absurdov se je zgodilo v zadnjih letih, ko je dobro namaščen žep lahko preko lokalne oblasti uresničil vsako kapitalistično idejo.

Pa vendar, vse gre naprej. Prav ali narobe, levo ali desno, celo zadenjsko gre naprej. Ob gospodarski krizi in zlomu gradbeništva nam tudi »projektantom« ni prizanešeno, treba bo v boj, pravzaprav kar v mesarsko klanje s sistemom. Vso srečo vsakemu posebej in vsem v kompletu, ko bomo znali stopiti skupaj!

Vrtec je torej zrasel iz tistih prvih črt na papirju, z novim šolskim letom se je vanj vselilo življenje in feedback je pozitiven – v posamičnih ambientih in celoti se je bivanje in ustvarjanje lepo prijelo, ljudje imajo radi barve in živijo s pozitivizmom in igrivostjo, ki ju izžareva objekt. Ne glede na to, da je v projekt vpletenih ogromno ljudi in je za nami tudi kakšna neprijetnost, nosim s sabo pozitiven vtis in simpatičen, topel občutek, kako je ta vrtec pravzaprav delno moj »otrok«. 

 

Več fotografij objekta se najde v mojem FB albumčku TUKAJ.