198 o gumpcih, bonbonih, relativnosti

»Življenje je kot škatla čokoladnih bonbonov…«

Prispodoba o bonbonieri, iz kultnega filma o Forrestu Gumpu. Zdi se kot neka nevidna rdeča nit v življenju slehernika. Nisem filmofil, se pa občasno zgodi, da kakšna izmed filmskih zgodb ostane globoko vtisnjena med mojimi možganskimi vijugami. Vsakdo si kdaj zaželi, da bi na trenutke obrnil hrbet bremenu kaotične realnosti in zgolj tekel, daleč stran od vsega, sploh ni pomembno kam. Z glavo, osvobojeno kakršnegakoli balasta. Čistilni prepih in hkratno polnjenje baterij, ki ga dandanes s pridom uporabljajo tudi v raznih terapevtskih skupinah kot obvezni sestavni del osebnostne rasti.

Kadar se spontano prepustiš toku življenja, brez pretiranega razmišljanja, kalkulacij in obremenjevanja z visokoletečimi ideali, se ti pravzaprav lahko zgodijo najlepše zgodbe. Pišejo jih trenutki, ki jih bolj refleksno kot pa razmišljujoče ujameš ravno takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Le tiste nevidne tipalke je potrebno imeti vključene. Forrest je novodobna različica Malega princa, radoveden je, človeške neumnosti pa ne dojame. Potrebno je gledati s srcem, za to ne potrebuješ nadpovprečnega inteligenčnega kvocienta. Najbrž so si psihologi zaradi tega umislili še čustveni količnik, a po mojem mnenju so ga vse preveč kulturološko omejili na tisto, kar trenutno velja kot skupek moralnih in etičnih vrednot. Kar je še huje, podrobnejša brskanja so pripeljala do zaključka, da sta si količnika pri posameznikih obratno sorazmerna – večji IK, manjši ČK. Skratka, tisti z visoko inteligenco se praviloma slabše obnesejo v privatnem življenju, partnerskih odnosih, družini. To pa je zgolj splet okoliščin, ki jih narekuje družba.

Je torej bolje biti pameten ali srčen?

Kadar v družbi padajo debate o tem in onem, moji sogovorniki pravzaprav ne dojamejo, kako resno in iz vseh mojih globin čutim relativnost in nepomembnost vsega okoli nas. Pravzaprav zmorem z lahkoto enako razumeti razmišljanja in dejanja sodečega in obsojenega, vernika in ateista, mojstra in neveščega. Vsak je našel svoj prav. Einsteinu in podobnim ne sežem do gležnja, ampak dejstvo je, da je tako v fiziki kot v čisto vsakdanjih banalnostih vse tako zelo relativno, odvisno od gledišča. In ker s kruto relativnim kaosom čutna in krhka človeška bitja težko shajamo, smo si za osmišljanje obstoja,  odkar sploh obstajamo, postavljali precej neumna pravila in meje. Tako sladka mi je tista Albertova misel o neskončnosti vesolja in človeške neumnosti, pri čemer resno dvomi v neskončnost prvega. Čudni smo, človečki, težko najdemo svoj notranji mir, smisel in košček sreče pod soncem. In tisoče je stvari, ki nas vsakodnevno potencialno delajo nesrečne. Odvisniki smo od sreče, vsak si jo po svoje išče in dozira. Blagor nevednim, torej.

Nisem ne prva ne zadnja, ki ji gredo razmišljanja nekoliko dlje kot do sosedovega avta, marsikdo s širjavami v glavi je svoja že izlil v znanstveni ali umetniški obliki, filmi so zgolj ena izmed interpretacij. Namen umetniškega dela je, da ti zleze pod kožo in ti da razmišljati. Morda se tudi iz tega, spontano vzniklega razloga, sama ukvarjam s fotografijo. No, z definicijo umetnosti se lahko ubadate sami. Saj veste, tisto o relativnosti? Spomnim se meni sicer manj ljubega trillerja z naslovom Kocka, tam skupinica različno sposobnih posameznikov rešuje morilske uganke kockastega blodnjaka, v poslednjem kadru pa svetlobo ugleda edini preživeli - mentalno prizadet. Najbrž nekoliko neskladno s pričakovanji gledalca? Ampak tako je, morda je ravno v tem lepota obstoja …

»… nikoli ne veš, kaj boš dobil!«

V kolikor se z mano ne strinjate, še vedno lahko mirne duše zapojete tisto: »Življenje je kot kurja lojtra,... tralalalala«.

 

197 RAZMISLEK O POTEH

 

podnaslov: POTI ZA ŽIVLJENJE, NE ŽIVOTARJENJE

Ta mesec sem prepotovala Kitajsko, Etiopijo, Sri Lanko in vzhodno Turčijo. Najbrž zato, da mi potem lahko moji najbližji navržejo, kako sem trčena in da tako ali tako mislim samo nase, če zapravim vse tisto, česar nimam, zgolj zato, da se za štiri tedne izbrišem iz vsakdanjika.

 

Ribiški čoln je v nasičeno obarvani zori tiho drsel med pritlehnimi jezerskimi meglicami, iz katerih so se pravljično dvigali kraški osamelci južne Kitajske. Vzpeli smo se na sveto goro in vsak pogled je dal eno tistih tipičnih nežnih Kitajskih slikarij s skalovjem, viharniki in pticami. V osrčju kontinenta je stotine odmaknjenih, samosvojih vasic, ki se jih da prekolesariti in jih dejansko doživeti. In Tibet, neskončna prostranstva enolične, a mogočne krajine, ki se ga da vsrkati na nekajdnevni ježi s konjem. Pa tisti dan, preživet v dvatisočletnem templju s šolo Šaolina, kjer začutim srčiko, ki je rodila borilne veščine, spretnostne umetnosti, ki me navdušujejo.

Naslednjič me je odneslo na minus sto v goreči inferno najnižje točke v Afriki, v aktivno ognjeniško področje Velikega tektonskega jarka. V osrčje peklenske Venerine pokrajine, vročega lavinega jezera in neverjetnih naravnih čipk in mojstrskih pokrajin v stotinah odtenkov žveplene rumene, oranžne in zelene. Med neizprosne borce za preživetje, ki jim je ta goreči kotel že generacije domača postelja. Kako neverjetno trdovratno zna biti življenje, prav gotovo se ni bati, da po našem planetu ne bi nič več migljalo in raslo tudi po tem, ko bomo ljudje že zdavnaj (sami sebe) izumrli!

Tretja slika, nekoliko za intermezzo in popolnoma turistično, pa vendar navdušuje s svojim okusom budizma. Pagode, Budini templji, edinstven skalnat osamelec sredi tropskega rastja, slonja sirotišnica, prostrane planjave čajevih nasadov, obmorske lepote. V oranžno odeti menihi, ki se podajajo na svete gore daleč nad palmovim gozdom. Pravzaprav sem si na hitro domislila in iz pisanega tropskega direndaja potem skočila še v zakotno, odmaknjeno, umirjeno, golo hribovje vzhodne Turčije. Tu so pokrajine, ki mi ležijo. Gola rebra zemlje, dolga kamnita prostranstva, vsako v svojih tipičnih odtenkih, od belih apnencev do bazaltnih vulkanskih črnin; Čudovito jezero Van, skrivnostna gora Nemrut, ostanki davno izginule civilizacije, pa mogočni Ararat, ki s svojo belo haljo spokojno čemi nad visokogorsko pokrajino.

Potem so mi v službi rekli, da štiri tedne pač ne morejo zdržati brez mene. Financminister je pogledal mojo pogodbo za zaposlitev za določen čas in odkimal z glavo. Mož je skomignil z rameni, zatem ko mi je razgrnil kupček svojih nazorov. Mama me je razočarano ošvrknila in kot dobra mama dodala:»Ah no, če že moraš kar naprej nekam hodit…«. Sine o tem pravzaprav čisto ničesar ne ve, ampak prav gotovo bi mi bil zelo hvaležen, da nič od zgoraj navedenega nisem realzirala, pa mu ni potrebno zjutraj ob pol šestih že vstati, da bi ga ati peljal v vrtec.

Bistvo življenja je torej očitno lastnina. Posedovati hišo, otroke, avto, psa, najnovejšo TV in vrtno kosilnico. Pognati korenine in iz varnega domačega udobja predrabljati o širnem svetu. Zakaj bi zapravljali bajne vsote za letalske karte in agencije? Bistveno bolj racionalno je imeti dober avto, kajne? Za potovanje pihneš takoj dve plači, ki jih potem ni več. Avto ti pa ostane, ni tako? Pogledaš dokumentarec o Kitajski na svoji novi TV s surround sistemom, pomisliš kako so se imeli na snemanju fino, pa je potovanje zaključeno.

Življenje je ena sama pot, ki se za vsakim ovinkom nadaljuje nekam naprej. Pot v fizičnem in mentalnem smislu. Prava pot se hodi z dušo in telesom. Toliko raziskovanj, pisanih doživetij, ki se vgradijo v tvojo dušo in te ustvarjajo. Toliko različnih vsakdanjikov in ljudi, s katerimi v univerzalnem jeziku deliš svoje trenutke; toliko mojstrovin matere narave, ki jih vsrkaš in so za vedno del tebe. Toliko različnih čustev,  zgodb, impresij, čutenj. Sem zgolj zgodba, ki jo pišejo trenutki, ki jih Živim, dokler živim. In svet je tako prostran in bogat! Svet kliče po življenju, ne životarjenju!

Rada imam svoje ljube, domačo naravo, svoje kotičke in vse tisto, s čimer sem jih ustvarila, da mi ugajajo. To je moj, naš dom, katerega energija mi prija, ne glede na to, na kateri lokaciji si ga ustvarim. Tu je zavetišče, brlog, domače ognjišče. Ampak sem prihajam točno takšna, kakršno me piše moja pot. Kdo ve, kakšna puščoba bi me bila, če ne bi prepotovala toliko dežel, knjig, misli, narave, ustvarjanj, srečevanj?

196 pa srečno, Kekec!

Včasih si zaželim, da bi bila raje moški (o razlogih se bom razpisala malo nižje).

A me, ko vsaj malo pomislim, hitro mine. 

 

 

           

Nikoli se ne bi, recimo, mogla prepričati v manično navdušenje nad nogometom. Kup dobro plačanih podajalcev intelektualnih športnih izjav po dve uri teka za eno žogo, na koncu pa po možnosti ni niti enega zadetka. In to je moškim katarzično. Celo eden izmed vodilnih slovenskih arhitektov je ob postavitvi športnega kompleksa v Stožicah butnil eno tipično moško: arhitekta želita prenesti dušo Ljubljane med stene športnega parka Stožice, da bo katalizator dogajanja v celem mestu. Pri čemer drugi arhitekt, moški, komentira, kako so Stožice sedaj kulturno središče Slovenije. Najbrž sem totalno zastarela v svojem ženskem razmišljanju, a za center kulture še vedno pojmujem opero, Cankarjev dom, gledališče, galerije itd. Kaj imajo s kulturnim centrom nogometni navijači, ki v navalu primarnih živalskih nagonov in moških hormonov na tekmah pulijo stole s tribun, razbijejo pol mesta, po možnosti doma koma pijani pretepejo še žensko, za Puccinija pa mislijo, da je to pač ena izmed gostiln?

Še nekaj moškega je zame popolnoma nerazumljivega. Sliši na magične črke p, i, v in o. Dogaja se običajno v duhovnem središču moškega sveta… gostilni. Ko pride natakar, moški postanejo slovnično hendikepirani. Ne znajo reči »malo«. In potem pivo na pivo, veliko seveda, pri čemer je smrtni greh pustiti požirek, kaj šele celo pivo, posledično pa se pri šanku zavrti vsa pamet tega planeta in še nekoliko za povrh. Ni pravi dedc, če nima vsaj dve uri intenzivno in ponosno za pripovedovati o svojih pivskih prigodah. 

Ampak … če bi bila moški, mi ne bi bilo treba kar naprej zavoljo kvazi estetike odstranjevati sleherne dlačice na mojem telesu. Te reči nesramno kar naprej poganjajo ravno tam, kjer ne bi smele. Pravzaprav ne razumem niti marsičesa, značilnega za ženski svet. Mučenja pretirano visokih pet, recimo. Duhovnih obredov pri frizerju, kozmetičarki in nakupovanju. Ne razumem, kako lahko vsako jutro eno uro življenja zapraviš za lepotičenje, zvečer pa še eno za odstranjevanje in nego. Tako ali tako sem za ženski svet prava polomija – zjutraj se v ogledalo niti dobro ne pogledam, kaj šele da bi se mučila s fenom in krtačo, pudrom in senčili, likanjem srajčk in natikanjem finih nogavic. Vesela sem, ko najdem poletne čevlje, ki jih je možno obuti tudi na čisto navadne zokne; ko najdem udoben, pa čeprav ne ravno krasen nedrček brez kosti. Ne razumem, kako vse ostale ženske to prenašate, ampak mene tiste kosti žulijo! Z nedrčki so tako ali tako večni problemi – lepši je, bolj je neuporaben. Če pa ga dobi v roke moški, po najkrajši poti frči v najbližji kot spalnice. Komu so nedrčki pravzaprav namenjeni?

Če dobro razmislim, ne le da ne razumem niti žensk ne moških, ampak sploh ne dojemam večine dogajanja  v naši družbi. Srečujem bitja, ki bi po starosti sodeč morali biti že moški, a so videti kot dečki, ki se obnašajo kot deklice. Kavo mi postreže bitje, za katerega se pol ure sprašujem, katerega spola dejansko je, in kaj si pravzaprav želi biti. Vidim dokumentarce o osvobajajočih spremembah spola. Poznam ljudi, ki bežijo na druge konce sveta, da bi tam normalno sprejeli njihovo istospolno usmerjenost. Na modnih straneh so moški manekeni bolj ženstveni od ženskih kolegic. Poznam družine, ki ne zmorejo več biti družine, ker se v tradicionalnih družinskih vlogah vsi počutijo utesnjeni. Poznam osebe, ki dojemajo življenje z nekom bolj v smislu študentskega »cimra« in ženske, ki bi ravno zavoljo tega raje delile življenje z žensko, pa čeprav niso istospolno usmerjene. Veliko je ljudi, ki za svojo vsakdanjo fasado skrivajo družbeno nesprejemljive zgodbe o intimnih medčloveških odnosih. 

Je našemu zavedanju začelo presedati dejstvo, da so moški z Marsa, ženske pa z Venere (tako z naslovom odlične fotke pravi tudi naš fotografski kolega Matej)? Ljudje s(m)o vse bolj zmedeni v iskanju kakršnekoli identitete. Ona, on, ono, komu sploh mar? Kdo smo, zakaj sploh smo in kam gremo? Čemu ne bi imeli svobodne izbire v eksperimentiranju in iskanju; živeti tako, kot si zaželimo in biti tisto, kar čutimo, da smo - brez da bi pri tem prizadeli koga drugega in bili od koga obsojani? Evolucija gre naprej, pa četudi v slepo ulico. Ne bi bilo prvič na tem planetu. Od tistih pradavnih časov, ko so geni zapisali človeka, je že daleč. Zdaj s to prazgodovinsko popotnico, ki jo v drobnih spiralcah nosimo s sabo, poskušamo biti »moderni«, »civilizirani« in »najboljši«.

Srečno, Kekec!

195 OBJEKTIVNO RAZMIŠLJANJE

blog iz 2010 - 193 ... z najlepšimi željami!

. 

 .

.

.

blog iz 2010 - 192 k**c gleda december

Sledi še zadnje izmed spontano navrženih pisarij za spletno Marmelino letos. Eni pravijo, da si upam, meni pa se zdi povsem običajno razmišljanje. Mogoče smo še vedno preveč vljudni, uvidevni in podložni, pa si ne upamo izražati svojih misli. Kaj če koga prizadenemo? Kaj si bodo potem mislili o nas? Bolje početi, misliti in govoriti tako kot ostali, pa nam ne bo hudega? Pa v resnici nekje za fasado večina po malem godrnja, mrmra in si misli čisto svoje. Izražajte se, pa ko se boste izrazili in izkristalizirali, preidite še k dejanjem - teh je, vsaj v širšem sociološkem okviru, z moje strani bolj malo. Pa bi lahko naredili še lepši svet, a veste ...

Po temeljiti psihološki pripravi sem se, sredi decembra, odpeljala v center mentalnega zdravja - v nakupovalni center.  Še slavni poznavalec družinskih in medčloveških odnosov Jesper Juul namreč priznava, da so potrošniki v svojih nakupovalnih obredih pod vplivom sproščanja endorfina bolj ali manj slepo zasvojeni z občutki sreče, ki jih navdajajo ob prisvajanju materialnih dobrin. Šoping utiša notranji nemir s sproščanjem omenjenega hormona, ki deluje pomirjevalno in tako življenju daje površinski smisel. Tisti »moramo v trgovino« bi bilo bistveno bolje nadomestiti s kakšnim popoldnevom dolgčasa. Ta namreč, vsaj pri otrocih, če jih že ne posadite pred TV ali računalnik, vzpodbudi ustvarjalnost in osebnostno rast. Če jim neprestano serviramo aktivnosti in zabavo, bodo tudi kot odrasli vedno potrebovali mašila in klovne, da bi jih zabavali. Zabavno televizijo, zabavne nakupovalne centre, zabavne prireditve, zabavne časopise. Skratka, prav zabavno vodljivo množico nerazmišljujočih ovc bodo tvorili za tiste, ki premikajo vrvice marionet.

Jaz pa sem eden izmed tistih »neprilagojenih« posameznikov, ki jih vrvice žulijo in ki jim tovrstna družbena mašila in poneumljanja povzročajo notranji nemir. Zavoljo tega se včasih počutim že prav asocialna in prepričana, da sem se rodila v napačnem vzporednem vesolju. Ali pa vsaj v napačnem času. Razni vidci in ezoteriki napovedujejo kmalu mentalni preporod človeštva, ko nam materialne dobrine ne bodo več krojile življenja. Pravzaprav je to vodnarjevo dobo napovedal že Nikola Tesla in jaz bom najbrž, če bom takrat optimistično nastrojena do sočloveštva, umrla v dobri veri, da gremo ljudje po pravi poti do tistih Lennonovskih idej iz pesmi »Imagine«. Poslušajte kdaj njeno besedilo, zaslužila bi si biti himna človeštva.

Skratka, polno psihično pripravljena sem se koncem decembra podala v nakupovalni center. S pobožno željo, da v eni izmed trgovin zamenjam hlače za eno številko manjše. Okoli poldneva je, zabasane so vse ceste, na križiščih se stoji najmanj en interval, kolona za uvoz v nakupovalno cono dela prometni zamašek, vozniki nestrpni, tu in tam kakšen prespi sekunde zelene luči in ko se spomni prestaviti v prvo in prepeljati križišče, gresta naslednja dva za njim že preko rdeče, ostali pa neumorno tulijo na istem mestu. Parkiranje je svojevrstna avantura, tam nekje v zadnjem kotu najvišjega nadstropja garažne hiše morda po četrt ure manevriranja najdeš prosto mesto. V trgovinah nabito polno, sred centra prireditev s Piko Nogavičko in Božičkom, na blagajnah vrste, kafiči zasedeni do zadnje mize. 

Zato, da skočim v eno izmed trgovin, sem si vzela tiste pol ure, ki mi pripada za malico, da bi mi popoldne ostalo za kvaliteten čas z otrokom in možem. Kaj pa vsi ti ljudje, ki se trumoma valijo v trgovine in zabijajo čas z nakupovanjem? A sploh še kdo dejansko dela, hodi v službo? In s čim potemtakem hodijo zapravljat? Resnično ne bom nikoli doumela, kako sploh funkcionira naša država. Nek mali procent ljudi je zaposlenih, ostali pa so mladoletni, šolarji, upokojenci ali brezposelni. Od tistih zaposlenih jih dejansko droben procent ustvarja, vsi ostali pa so administracija ali prodaja. Tiste najbolj pridne po betici tolče še recesija. Od tega, kar droben procent prebivalstva ustvari, živi vsa država, pa še čez mejo pošiljamo nepredstavljive vsote in zapravljamo denar za tisoče nepotrebnih neumnosti, ki jih narekuje požrešen državni aparat in njegove lovke. Kako prosim? In vsi ti, ki očitno niso zaposleni, imajo dovolj denarja, da decembra razgrabijo vse, kar se najde po policah v trgovinah. Kako prosim?

Jaz sem za manever, ki se mu reče menjava hlač, porabila eno uro (ne me prosim zatožit šefu, sicer bom s prve roke lahko spoznavala, kako se živi s socialno podporo). Pri čemer sem odšla z dobropisom v roki, saj so manjše številke že pokupili. Modri nasvet izkušnje a la »Don't do this at home!« se torej glasi:»Ne počnite tega v službi!«. 

Zato sem naslednjič odšla tja po službi. Sledila je popolnoma enaka prometno-logistična avantura, s tem, da sem si vzela časa do večera in mi je bilo za vse skupaj popolnoma ravno. V centru je množico  ponovno zabaval kosmat star ded, oblečen v rdeče cunje in otroke pocukrano nagovarjal, kot da je kakšen pedofil. V mojih časih smo poznali samo Dedka mraza. Če si bil med srečneži, si ga lahko kdaj celo videl, za novo leto pa ti je skrivnostno pustil kakšno skromno darilce. Zdaj ima vsaka trgovina svojega Božička, po rednem urniku se pojavlja skoraj ves december in igra klovna zabave lačnim. Vsaka trgovina ima tudi tisoče reklamnih letakov, kaj vse je potrebno decembra nabaviti, običajno je vsaj ena stran s poštenim kičem. In vsaka trgovina je karseda kičasto opremljena, polepljena z obvesili o popustih in kar vabi k sproščanju endorfinov. Ahhh, krasni veseli december!

V nakupovalnem centru me je še najbolj pritegnila knjigarna. Zatopila sem se v brskanje in pod prste mi je prišla črna knjižica z belo izpisanim naslovom: »k**c gleda«. Na notranji strani, z nekoliko pritajenim temno sivim tiskom, pa polno izpisano: »kurc gleda«. Končno! Če to piše pravzaprav skoz in skoz po straneh neke knjige, podkrepljeno s tezo, da je to duhovna pot najvišje modrosti, si tudi jaz lahko privoščim in javno izrazim moj odnos do decembra, kakršnega smo si skoz leta usvarili: »Kurc gleda december!« Kar naj ga gleda. Decembru se je spipalo, k psihijatru bi ga morali odpeljati. Zato me že nekaj časa mika, da bi vsaj drugo polovico tega meseca odpotovala nekam bogu za hrbet, v puščavo ali gore, stran od vse te norije. Ampak k**c gleda december, če zaradi recesije ne dobiš niti ficka božičnice ali trinajste plače, da bi si lahko takšen umik sploh privoščil. 

Najlepša plat zgodbe pa je ta, da lahko december bolj ali manj uspešno zignoriraš, če le želiš. Lahko celo sestaviš nakupovalni spisek in ga skupaj z denarnico porineš v roke nekomu, ki pač rad sprošča endorfine med polnimi policami. Po okrašenem mestu se sprehodiš med polnočnim sneženjem, ko ni več nikjer žive duše. Privoščiš si kakšen duhovno obogaten zakotni kulturni dogodek. Jaz pa bom zapovedani kolektivni dopust konec leta izkoristila predvsem za … cartanje. Končno dnevi, ki bodo čisto celi, en za drugim, brez motečih faktorjev, samo za nas. Zame, sina, dragega. Nikamor se nam ne bo mudilo in spontano bomo lahko preživljali ves teden. Konec koncev ni treba v Saharo, da bi se izognil decembru. Tja lahko greš tudi januarja, ko krasnemu veselemu decembru zmanjka goriva in se dežela potopi v posttravmatično depresijo ;-). 

blog iz 2010 - 191 grafične igrice

Tu in tam se velja, bolj za dušo, malo po grafično poigrati. 

Letošnja majčka za športno društvo:

           

In predlanska majčka za firmo:

 

blog iz 2010 - 190 DOBRO JUTRO?!

V sedmih nebesih. Zleknjena na kavč, zaprte oči, košček čokolade se počasi topi v ustih. Prav brez slabe vesti si ga privoščim nekje ob izteku dneva, ki je bil tako poln, da bi ga lahko raztegnili v en teden, pa mi vmes ne bi bilo 5 minut dolgčas. Če me je jutro spet nevljudno butnilo iz spanca, služba poskrbela, da sem še dihala bolj malo, otrok na poti iz vrtca dodal kakšno pikantno otroško, je zaključek dneva toliko slajši.

           

Jutra stečejo običajno po istem kopitu. Opomnik na telefonu zapiska ob nemogoči uri, zunaj še vse črno, s čim manj napora stegnem roko in zaprtih oči stisnem tipko za nadaljnjih pet minut dremeža. Dragemu se mehko zarinem pod vrat in se delam, da še vedno spim. Dokler so čepki v ušesih, me ni. Saj je logično – če jaz ne vidim in ne slišim, potem tudi drugi mene ne. Ni me - ali pač? Takoj zatem mašinca piska že tretjič in prva misel, ki jo uspem zbrati, je uperjena destruktivno proti komurkoli že, ki si je jutra sploh izmislil. Dobro jutro? Halo? Besedi sta, kar se moje percepcije tiče, popolnoma kontradiktorni! Enakega, čeprav v praksi manj filozofsko podkrepljenega mnenja, je tudi naš štiriletnik. Vsake toliko med bojno razpoloženim prebujanjem izjavi, da on nikoli več noče v vrtec, čeprav to dejansko pomeni, da ima pri svojih štirih letih že poln kufer sistema, ki ga sili v standardni družbeni urnik. Tako je, že štiriletniki imajo sistema vrh glave, jaz pa pri plus tridesetih ugotavljam, da me bo, v kolikor moj dragi ne zadene kakšnega bajnega loto zneska, sistem lepo zbujal in gnal delat za preživetje najbrž dokler se s kakšnim tesnim prijateljem Parkinsonom ne bova skupaj stresla v srčno kap v pisarni. Tako nam pač sistem piše zakonodajo, da bi lahko preživel svojo požrešno in potratno drobovje.

Zato pa sva z otrokom toliko bolj vesela vikendov. On zato, ker lahko vstane čisto po svoji volji pet minut pozneje kot takrat, kadar mora v vrtec, odpre vrata spalnice, naredi tisti žalostni obrazek ter nekoliko zategne: »Mooomi, js grem kakat«. Jaz pa zato, ker po brisanju ritke, serviranju zajtrka in iskanju pravega kanala za živžav, lahko smuknem nazaj v posteljo in se kakšno dodatno urco delam, da še spim. In kadar se gremo mestno življenje, skočimo še okoli vogala po sveže pečene rogljičke z marmelado. No, ti pa znajo jutro dejansko narediti dobro. Hec je le v tem, da po definiciji takrat že zdavnaj ni več jutro .

In tako odkrmarimo iz jutra v dan. Čeprav službe nimam ravno daleč stran, jutranja logistika z vožnjo v vrtec in pisarno znese skoraj eno uro. Tokrat je bil tempo v službi precej divji, hkrati se odvija več projektov in tisti, ki se na to vsaj malo spoznajo, vedo, da nam projektantom (ah ja, samo o tem bi se dalo naložiti kakšno kolumno, kdo je arhitekt in kdo projektant) teče voda v grlo, preden v polno veljavo stopi nov energetski zakon, ki nam bo po malem čisto vsem začinil življenje. Trend gre namreč v to smer, da svoje koče nepredušno izoliramo od okolice ter jih naredimo avtomatizirano energetsko samooskrbne. To dojemam kot izolacijo od zdrave pameti zavoljo zmanjšanja porabe energentov in fosilnih goriv. Cilj že morda opravičuje sredstva, vendar bivanje v recimo hermetično zaprti pasivni hiši ne jemljem ravno kot napredek civilizacije. V pasivni hiši namreč strojni avtomatizem skrbi za kvaliteto in karakteristike zraka, zato ne sme imeti najmanjše točke, kjer bi skozi ovoj stavbe pronicali zunanji vplivi. Pozabite na odprta okna in jutranje kavice na balkonu z odprtimi vrati. No, kakorkoli, v projektivi ni nikoli dolgčas, že zavoljo recesijskih časov, ki so dober izgovor, da bi vsi vse imeli tako rekoč zastonj. Potem pa izdelaj projekt, s katerim bi se lahko ponosno pohvalil.

Imam to srečo, da službo lahko izklopim, ko se odpeljem iz pisarne. Oddrvim po mulca, ki je običajno zadnji v vrtcu, pri čemer se vsakič znova vprašam, koliko staršev sploh še hodi v službe, če je naš otrok med prvimi zjutraj v vrtcu in zadnji popoldne, vmes pa mine 8 ur in četrt. In potem me otrok vpraša, kako to, da jaz pa nikoli ne pridem po njega že po kosilu. Kaj bi ga zavijala v pravljice, moj odgovor pač zveni v stilu tiste Smolarjeve »Je treba delat«. Najlepše pa je seveda takrat, ko po službi pričakuješ otroški nasmeh in veselje, pa se zatakne že pri trmi zaradi obuvanja čevljev.

Ostanek popoldneva je vedno umetelno štrikanje med potrebami vseh družinskih članov, pri čemer sva si z dragim odškrnila kos časa vsak zase in se vpisala vsak k svojemu borilnemu športu. Po štirih letih sem ponovno oblekla kimono in stopila na tatami. Občutek? Rahlo trapast, ampak zgolj zaradi pozabljenega znanja in lastne lesenosti, sicer pa se po treningu počutim prerojena, kot da sem šele dobro vstala. Ko je že dobršen del dneva mimo, lahko rečem, da je dober. Tudi zaradi koščka čokolade. Dober dan. Dober večer. Ampak dobro jutro? Ni šans!

blog iz 2010 - 189 paranoidni multipraktik

Prijateljica se je lotila novega projekta v digitalnih dimenzijah - spletne strani z uporabnimi, nekoliko bolj ženskimi rečmi. Povabila me je k pisanju "kolumne za bistroumne" in z veseljem sem se odzvala. Od nekdaj sem rada razsipavala svoje misli na papir. Ča dobro pomislim, sem ga popisala že na kile in v obliki raznojezičnih pisem razposlala virtualnim prijateljem po celem plametu. Tisto obdobje, ko smo kot mladostniki še imeli čas za prav vsako aktivnost, ki nam je padla na pamet, je mimo***. Pismo napišem le vsake toliko moji omi, ki živi čez mejo. Pišem pa še vedno rada. Pavzaprav mi je pisanje vedno šlo od rok dosti bolje kot govor. Zato so moje kolumne, članki in blogi najbrž kompenzacija za tiste čase, ko sem raje tiho.

Pripenjam prvo kolumno, ki sem jo spisala za Marmelino.

           

Ura je devet zvečer, štiriletnik je v postelji, kuhinja pospravljena, perilo zloženo. Zamaknjena v računalniški ekran ravno pišem objavo na blog. Pripenjam fotografije, ki so bile sprejete na lokalnem foto natečaju in pripisujem njihove zgodbe, ko se pojavi ob glasnem »piiip« desno spodaj okence o prejeti elektronski pošti. Kliknem na pisemce, ki pravi: »Daleč od domačega ognjišča sem sledil svoji ljubezni, zdaj samevam zavržen, zapuščen :'( «

Sporočilo prihaja od osebe moškega spola, ki išče svoj kos pozornosti in se dolgočasi na kavču v dnevni sobi, dvoje vrat stran od mene. Usta mi zategne v nasmešek, skočim skoz tistih dvoje vrat pocmokat svojega ljubečega ljubega in se namenim nazaj za računalnik, nakar se iz »kam spet greš?« razvije nepotrebna debata na temo: kje naj vzamem mirno urico časa zase - ves dan akcija, potem večerni obredi z otrokom, zatem porcija pozornosti za moža, nakar lahko izberem med spanjem ali svojim kreativnim časom. »Pa piši blog v službi, takrat imaš čas«, modro odvrne, kot vsak praktični pripadnik moškega spola*. In za nameček pokaže na uro: »Ena ura je že mimo«.

In tako nekako, na tesno z vsako minutko, s službo, otrokom, možem, gospodinjstvom, obveznostmi, opravki in hobiji. Sprašujem se, ali nisem postala že paranoidna s svojim občutkom, da nikoli za nič nimam dovolj časa. Moj dragi me v izogib kakršnemu koli filozofiranju na temo rad poenostavljeno opiše s »hiperaktivna« ali »mame vse zmorete«. Skratka, ženske smo multipraktiki. In biti v odnosu z multipraktikom je najbrž nekoliko naporno.

Na temo je možno izbrskati kilograme spisane literature, celo zelo nazorni priročniki, kako naj ženske in moški bivajo v harmoniji. Na primer »knjiga, ki vam bo pomagala razumeti, zakaj so moški takšni, kakršni so, in kako imate lahko z njimi kljub temu dobre odnose. Zbirka dragocenih nasvetov in spoznanj, ki vam bodo razkrili napake, ki jih delajo ženske v odnosih z moškimi, ter skrivnosti o moških in spolnosti. Svetuje tudi, kako lahko prepoznate in se izognete moškim, ki bi vam zagrenili življenje.«

Pri svojih plus tridesetih se imam za dovolj razsodno (včasih se sama sebi zazdim tako polna modrosti, da bi se lahko sivolasa pred ognjiščem zibala v gugalniku in pripovedovala pravnukom o poteh do življenjskih resnic), da se ob tovrstnih opisih zgolj nasmehnem, v roke pa vzamem raje kakšno knjigo na poljubno znanstveno temo, da se klepet ob kozarcu vina z mojim dragim ne bi sukal okoli TV sporeda, črne kronike ali lokalnih po(m)p novic. Glede vsega naštetega sem namreč popolnoma za luno. Ko ti gre s časom na tesno, postavljaš prioritete. Prav nič mi ni žal, da se tovrstne tematike uvrščajo daleč zadaj na neopazni konec spiska, čeprav sem potem kakšnemu nič hudega slutečemu sogovorniku prav dolgočasen partner.

Spišem svoj prispevek na blogu do konca, skočim v kuhinjo, skuham kavo in jo dišečo postavim možu pod nos. Ob tem mu omenim, da se krvavica v hladilniku že lepo odtaja in bo jutri definitivno slastno kosilo. Pri moških gre ljubezen skozi želodec in pika. Volk sit, multipraktik koza cela. No, koza je marsikdaj nenaspana, nataknjena in neizpolnjena, ampak to je najbrž gonilo njenega sveta.

Ravno te dni je bila otvoritev moje tretje fotografske razstave, v prejšnjem mesecu sem izpeljala društveno pregledno razstavo v muzeju, sodelovala na dveh fotografskih ex-temporih in na obeh prejela medalji. Ta teden me čaka še nekaj grafičnega oblikovanja, potem pa imam v načrtu izdelavo dveh spletnih strani. Hobi program pač. Pri štiriletnem mulcu se za nameček ravno ubadamo z izrazitim porastom egocentričnosti, trme in ugovarjanja. Veliko energije in dela je potrebno vložiti, da lahko zvečer pogojno materinsko zadovoljna padem v posteljo.  Če bi bila moški, bi tako kot moj ljubi, navrgla: »Dost mam, vračam se k mami!«

*Še ena podobno praktična izjava; Ponižno v imenu varnosti in zakona sem šla zapravit pol plače na plačilni dan, da bi avtu nadela zimsko opremo (petnajsti november, dvajset stopinj, noro lep sončen dan). Gume menjane, nakar se začnem ubadat s tem, kako naj v avto spravim poletno obutev, vso standardno šaro, ki je zavoljo selitev vedno z mano, in otroka. Moški nasvet: »Pokliči v vrtec, da prideš jutri po otroka«. Ženske smo že mogoče multipraktiki, so pa moški zato multipraktični.

blog iz 2010 - 188 Celje skozi oči fotografa

Tistih sedem sprejetih (in še ena) fotk, ki sem jih tu in tam naškljocala za ex tempore "Celje skozi oči fotografa 2010":

Twilight zone - po mnenju žirije moja najboljša, bronasta: 

Rain inside - meni najbolj všečna:

           

Če ni časa za kaj drugega, se pač izmuzneš iz pisarne in skočiš 10 metrov za ovinek ob primernem vremenu: 

Še ena, 30 metrov od pisarne. Ta znak mi je že od nekdaj risal vprašaje nad glavo - komu in čemu je namenjen, če je stopnic za ves hrib in so vidne že od daleč? Je to ista sorta človeškega idiotizma kot recimo navodilo za uporabo na zavojčku zobotrebcev? Stopnice so v svoji natur verziji rumene in modre. Živalski nagoni, označevanje teritorija s svojimi barvami ... Skratka, jaz bi tem stopnicam nadela naziv "spomenik celjski neumnosti", ampak potem bi me Celjani nosili po zobeh ...

Običajno preživljam izvenslužbene urice z otrokom. To vključuje tudi večino časa, ko imam v roki fotoaparat. Lanske serije, ki je prikazovala življenje v mestu skozi percepcijo otroka, žirija ni sprejela, zato tokrat zgolj takole:

Še ena iz Tehnopolisa, je pač arhitektonsko zanimiv in fotogeničen objekt:

Za tole si pravzaprav ne mrem jemati nikakršnih zaslug. Inštalacija je delo nekega drugega avtorja. Je pa res, da marsikdo še ni opazil igre na vrhu enega izmed treha dimnikov stare Cinkarne:

Temu bi lahko rekli "Ne počnite tega doma". Ima pa krasno simboliko osvobajanja iz temnih globočin v svobodo tam zgoraj:

blog iz 2010 - 187 big toys for big boys

. 

Zaželela sem si podkrepljenega ozadja za mojo misel in poguglala po spletu. Rezultat je resda v prvih nekaj zadetkih potrdil mojo domnevo, nisem pa uspela na hitro izbrskati kakšne teorije, raziskave ali dognanja na temo. A najbrž tovrstna transparentnost ne potrebuje dolgega teoretiziranja. Tako pač je in pika.

.

. 

.

. 

           

Prejšnji teden je splet službenih okoliščin nanesel, da sem se znašla v kamnolomu. Po kruševju in trnju sem prisopihala na sam vrh usihajoče gore in se z glasnim UAU zazrla v globoko izkopana terasasta  nedrja tam spodaj. Stroji naluknjajo določen del tal, specialist vloži razstrelivo, z enim pokom se trdna skala razleti na tisoče koscev, ki jih z bagri naložijo na tovornjake, odpeljejo v drobilnico, zmeljejo na poljubno velike agregate, transportirajo, skladiščijo, pomešajo v betone, polizdelke ali tampone. Iz tega kamna v končni fazi zrase objekt, ki ga nekoliko ustvarjalno in tehnično, predvsem pa ekonomsko in birokratsko najmanj pol leta prej premetavamo po papirju.

.

. 

   

.

. 

 

A treba je razumeti … to je moški svet. Najbrž je edina ženska v celotni bazi kakšna tajnica, pa morda čistilka. Pa še ti sta tam zgolj kot orodje, ne pa polnopravni prebivalci. To je svet mašinerije, tehnike, rudarstva, gradbeništva, materialov, razstreliva. Tam prebivalci lahko dobijo smrtno nevarne bolezni, če se nemoška koncentracija poveča. Kamnolom je peskovnik za velike fante. Zatorej sem pobrskala pod geslom »big boys, big toys«. Prvih nekaj zadetkov ponudi trgovine z orodjem, vozili, mašinerijo. Potrjeno v prvem poskusu!

.

. 

 

.

. 

Pravzaprav sem moškim fauš za tole njihovo tehnološko vesolje. Me veseli, da lahko v določeni fazi pritaknem še svojo glavo in potem iz tega občasno nastane kaj hkrati uporabnega in estetskega. In da se lahko takole kdaj sprehodim po njihovem nadvse zanimivem peskovniku ;-).

.

blog iz 2010 - 186 enajst ur dnevno

Enajst ur na dan. Toliko, pravijo raziskave, je naravna potreba predšolskega otroka po spancu. Zdi se kot da smo med spanjem popolnoma pasivni, vendar takrat v telesu potekajo vitalni procesi regeneracije, rasti in utrjevanja imunskega sistema. Dovoljšen spanec ne pripomore zgolj k boljšemu počutju, zdravju in telesnemu razvoju, temveč tudi k boljšim umskim sposobnostim. Na to temo je spisanega že precej materiala in jedrnat povzetek pravi takole: spanje je veliko pomembnejše, kot si površno predstavljamo.

Če si dovolimo, da nam telo pove, kdaj in koliko ga potrebujemo, je spanec avtomatizem, s katerim se načeloma ne ukvarjamo prav dosti. Postane pa eden izmed znanstvenih projektov, ko se ti rodi otrok. No, pravzaprav že pred rojstvom otroka mame vplivamo na otrokov spanec. Kolikor mamic, toliko zgodb o spanju. Otrok premalo spi, ali je hiperaktiven? Otrok preveč spi, ali ga je potrebno zbujati za hranjenje? Otrok se zbuja vso noč na tri ure, ata zacementirano spijo, mama se pa vlečejo po svetu kot zombi. Otrok v vrtcu noče spati, zakaj ga vseeno silijo k temu? Za otroka uspavat je potrebno na panoramsko vožnjo s taksijem. Otrok zaspi šele po pol ure vozičkanja po makadamu. Otrok uspava le ujčkanje in prepevanje pesmic, ko ga položiš v posteljo, pa v sekundi jok. Otrok zaspi ravno takrat, ko je v cirkusu najzanimivejša točka. Eeeej, kako je v zgodnjem družinskem življenju veselo s spancem! Zgodbe o plenicah in kahlicah tistim o spanju niso niti do kolen.

 

… in potem otrok zrase v najstarejšo skupino v vrtcu. Vzgojiteljica otrokom razloži, da imajo pri tej starosti že pravico samoupravljanja (všečni izraz sem preplonkala, kriv je Bogo, moja zgodovina se je pač začela po marksizmu) in zatorej se sami odločajo, ali bodo v vrtcu spali. Ne starši, ne vzgojiteljica jim ne morejo več soliti pameti o spancu po kosilu. Veliki fantje torej, povsem logično, v vrtcu ne hodijo več spat.

 

Zato občasno sredi popoldneva zakinkamo, najraje prvih pet minut vožnje domov, včasih pa tudi takole, ob polni mizi. Kadar je treba ob sedmih v vrtec, ni hujšega kot prebujanje in oblačenje. Ob sobotah in nedeljah pa ob sedmih tisti ljubi glasek iz otroške sobe: »Mami, ne morem več spat!« Ali pa, v napredni izvedbi, glasek iz stranišča: »Sem že!«, kar bi pomenilo »Mami, pokakana rit te čaka«. Nekje v prihodnosti bo mulc ob vikendih z muko vstal šele za kosilo, kje zatem se bo zdelo, da sploh nikoli ne spi in s tem bo spet povezanih tone skrbi, na neki še bolj oddaljeni stopnji pa bo z veseljem po kosilu za urco zaujčkal svoj »birbauh«. Telo bo definitivno v harmoniji s spancem. Dokler ga nekoč ne bo doletelo, da bo kakšno izmed drobnih bitjec ponovno razburkalo spalni red in mir.

 

Galileo je sicer imel v mislih ciklično gibanje našega planeta okoli sonca, ko je vzkliknil svoj mitični »E pur si muove«. Ampak … vse se giba, vse se vrti, vse se ponavlja, vse živo in vsi življenjski procesi imajo svoj ritem.

blog iz 2010 - 185 IMPRESIJE v Celju ... vabljeni!

 .

. 

Na povabilo Železarskega muzeja Celje se tokrat Impresije predstavljajo v nekoliko razširjeni paleti vtisov tudi na Celjskem. Najlepša hvala Slavici in Gorazdu za vabilo, pomoč in organizacijo. Otvoritev bo v petek, dvanajstega novembra 2010, ob šestih popoldne v galeriji železarskega muzeja na Teharjih. Poskrbljeno bo za zadovoljna čutila in prijetno druženje, zato vljudno vabljeni vsi, ki me kakorkoli spremljate. Razstava bo zatem na ogled še debel mesec. In seveda ... hvala!

blog iz 2010 - 184 ex tempore Kozjansko jabolko

 .

.

 .

 .

.

 .

Ex tempore bi lahko primerjala s fotografsko likovno kolonijo. V definiranem prostorskem in časovnem okviru se pošlješ, kot recimo tokrat, na poldnevni izlet. Za nosom, po kozj(ansk)ih stezicah, s skico Kozjanskega parka v roki. Za Mrčna sela, grad Pišece in Sv. Jedrt prej niti slišala nisem, tokrat pa me je nos odpeljal tudi v take neznane kotičke. Toliko zanimivega se razkriva nedaleč okoli, le čas si je potrebno vzeti in s čutili na preži doživeti. V mislih za tokratni natečaj sem sicer imela bolj projektno delo, vendar mi je tisto popoldne bolj ležalo ležerno pohajkovanje kot pa spoznavanje z domačini ob njihovih zemeljskih opravilih. Projekt ostaja za drugič, mu je pač namenjeno, da še nekoliko dozori ;-). Žirija natečaja mi je letos namenila prvo nagrado, lani drugo, letos je nastal kupček lepih pokrajin, lani pa Cajtgajst (ena mojih ljubših, če ne najljubša fotka), težko bo naslednje leto narediti korak višje. V podkrepitev mislim o krasnih kotičkih povsod okoli nas prilagam izbor fotk za natečaj. Kozjansko se zdi ujeto nekje zadaj v času, kot da še ni popolnoma podivjalo z vsakdanjikom in tam ljudje še znajo dihati z zemljo in gozdovi. Upam, da bo tako še zelo dolgo ostalo.

 

blog iz 2010 - 183 junijski jug - pomlad v jeseni

 .

 .

 .

Meni najslajši kotički na Jadranu: Makarska riviera.

 .

 .

. 

Svitovci so me zastrupili s fotografijo, prijeli so se me nekakšni fotografski nazivi, na polički je šopek medalj, trakov in diplom, v arhivu bo kmalu že tretja samostojna razstava, fotka objavljena tu in fotka razstavljena tam, dobivam dobre besede ljubiteljev fotografije in umetnosti. Nisem si mislila, da me bo moja strast popeljala v takšne razsežnosti, nek avtomatizem pelje vse skupaj naprej, ko se ujameš vanj. Ko doma oznanim kakšno dobro novico o nagradi na kakšni razstavi v tujini, zveni že kičig. In ker je vse skupaj nekako preraslo tisto prav povprečno mejo, pričakujem od sebe vedno več. Brskam po zapiskih na blogu in se sprašujem, zakaj nisem objavila tega in onega, nakar se mi utrne presvetla misel: postala sem preveč kritična do sebe. Nič ni več dovolj dobro za objave, družinske fotke so zapostavljene, vse bi moralo biti picikato, preden postavim na ogled. Tako nekako tudi zvenijo šušljanja za hrbtom fotografskih mojstrov, ko pridejo izpod njihovih prstov kakšne popolnoma povprečne, bog ne daj rahlo faljene in, oj dizaster, neobdelane fotke. Zavoljo kriterijev potem vržem sprotne dogodivščine na Frisbuklo, blog pa, ki nekako (p)ostaja moje parcialno ogledalo, ostaja prazen. Pa ni čisto fer. Življenje mi trenutno ne dopušča pisanega časa za fotografijo, sploh pa ne konceptualno, ki me tako zelo vleče. Pravzaprav sem »fotografom« lahko v sramoto, saj naškljocam sramotno malo materiala. Pač stisnem svojo strast v vsak zadnji kotiček časa, ki mi ostane na voljo in teh ni prav veliko. Tudi dva fotografska ex tempora, ki potekata ta mesec, sem stisnila v okvire nakupa »fasnge«, jutranje poti v službo in poldnevnega izleta na Kozjansko. Čeprav sem imela v glavi nekaj popolnoma drugačnega, ampak to se mi pogosto dogaja. Svoji glavi sem pravzaprav obupno nefunkcionalno orodje. Zelo malo ima od mene. Škoda, to bi veljalo izboljšati.

 

Ravno sem kot kakšna kokoška brkljala po starem materialu in se ustavila na mojem edinem letošnjem koščku poletja ob morju. V Celjskem Fotosalonu so mi junija za fotko tedna podarili idejo, naj se z dva dni starim novim avtom odpeljem nekaj sto kilometrov na jug do Dubrovnika ter bon za vikend paket v hotelu z dvema zvezdicama. Dovoljšnji zbodljaj za vedno popotovanj željno mene! In smo se odpeljali, še po trgovini dišeči Miško, moj lubi in moja malenkost. Miško je bil že v osnovi presenečenje, prav na hitro mi je padel v življenje, prejšnji avto je že tretjič isti mesec prišel od mehanika z nadpovprečno velikim računom, pa je dan zatem spet nekaj pričelo cviliti in trokirati. V trenutku sem mu odpovedala vso dotedanjo zvestobo in modrostim o ekonomičnosti starih avtov je zmanjkalo tal. Odklenkalo mu je, postal je predrag za svoja leta. Kredit na kredit, pa naj bom tipični svetovljan, do zoba oborožen s pufi, samo da se lahko brezskrbno peljem v novem avtu s petletno garancijo (prav očitno se mi je nekje skisalo, priznam).

In Miško je lepo napredel kilometrov dva čuka, doživel svoj krst pod prvim neurjem s točo, crknil pa je raje čez dva tedna doma, ko smo odhajali s krasnega planinčkanja v Karavankah. Ne bom skoparila pri fotkah, spodaj ekspresni vtisi s poti po jugu. In seveda hvala Fotosalonu za zbodljaj. Samo ne razumem, zakaj na kakšnem fotopopotovanju prek makadama še niso izgubili svojega a in postali Fotoslon.

Reka Neretva.

 .

 .

 .

 .

Neretva v svoji z rokavi prepredeni delti gosti pisani rajski vrt.

 .

 .

 .

 .

 

Tuđmanov most, plavajoče mesto in Dubrovnik v ozadju. Križarka lahkotno poplesava po ozkem zalivu in do milimetra natančno bočno parkira v pristan. Termiti se vsujejo, prevohajo mesto, zvečer pa enako organizirano izginejo čez horizont.

 .

 .

 .

 .

Gor, gor, gor.... Dubrovnik. Tale fotka se je pred kratkim uvrstila med nagrajene v fotonatečeju podjetja Ajm.

 .

 .

 .

 .

Dubrovnik ... življenje na zlati ulici v sončnem zahodu

 .

 .

 .

Še ulice v večerni zarji... pravljične postanejo.

 .

 .

 .

 .

glavno ulico je spoliralo že toliko čevljev, da odsev v kamnu spominja na zrcalo neba

 .

 .

 .

ker nismo take sorte, da bi zležavali po plaži, smo se šli krokodajl hunterje, hehe

 .

 .

 .

 .

Dubrovnik ... pošljemo naše novodobne urbaniste in prostorske planerje na kašno historično lekcijo?

 .

 .

 .

 .

pokrajina Bosne... hiške Trebinja v ozadju

 .

 .

 .

 .

Trebinje ... staro mestno jedro ima krasno južno energijo

 .

 .

 .

 .

Trebinje. Te so nama še posebno ostale v spominu. Samostanski oskrbnik me je ob ošvrku fotoaparata nesimpatično povprašal, če sem profesionalni fotograf. Očitno alergičen na vse, ki pridejo, posnamejo, poslikajo in potem objavijo njihove lepote, kot da so njihovo delo. Iztok si je vzel debelo uro časa za zgodovinske, politične in humanistične debate in oskrbnik bi ga iz debatnega zadovoljstva najbrž obdržal kar zase. Sem pa zato imela pisan čas za raziskovanje. Čeprav je v notranjosti krasno poslikano modro versko vesolje, sem ga pustila fotografsko nedotaknjenega. Vredu poba je, naj še naprej čuva zgodovino in nekoliko zmeden ponos svojega naroda.

 .

 .

 .

 .

Pogled s Crkvine na Trebinje. Spodaj znameniti Arslangičev most, čaščen po totemsko.

 .

 .

 .

 .

Dokazni posnetek o debeli in zgodovinsko obilni debati, ki ji nisem bila kos, zato sem se raje posvetila vpijanju ambienta.

 .

 .

 .

 .

Hja, ostanki premišljenih dejanj....

 .

 .

 .

 .

Dubrovnik v zlati večerni silhueti.

 .

 .

 .

 .

Mostar - najslajši košček potovanja. Stari (novi) most.

 .

 .

 .

 .

24 m v mrzlo vodo

 .

 .

 .

 .

 

ročna dela v čaršiji

 .

 .

 .

 .

gneča s celega planeta ....

 .

 .

 .

Stari most so do koščka natančno rekonstruirali, večino s starimi deli. Pipetkarsko delo v mamutski velikosti.

 .

 .

aaa, brez tega pa ne gre .... ispekli nam kafu!

 .

 .

 .

 .

simpatične Bosanske bejbe

 .

 .

 .

 .

še bejbe

 .

 .

 .

 .

zgodovinski fakti

 .

 .

slikoviti Počitelj

 .

 .

 .

 .

 

spomenik žrtvam ob Neretvi

 .

 .