231 ... room with a view

Soba z razgledom.

Življenje je polno neverjetnih razgledov.

Ampak nekateri raje nasedajo pravljicam...

230 ... vonj po travi

Pride kak dan, ko te napadejo rukzak in gojzarji, te posedejo v avto, sparkirajo nekje pod bližnjim čim manj obljudenim hribovjem in izpljunejo nekam daleč stran. Fizično res ne prav daleč, a v tistem brezčasju sredi v vetru valujočega cvetočega travnika se narava zdi kot druga dimenzija. Celo tako daleč stran od vsakdanjih človeških kolobocij, da lahko začasno izklopiš varovalko s funkcijo »kurc gleda« in se do konca prepustiš le šumenju vetra, vonju trave, mehkobi pod njo skritega mahovja, plesu belih ovčic na nebu in božajočim sončnim žarkom.  

229 ... meglene abstrakcije

Vedno bolj smo v megli... V dobesednem pomenu takole ob enih popoldne, sredi dneva... in v prenesenem pomenu še marsikje drugje. Lučka K.B. bi lahko svoje teorije razširila kar še na celostno psiho zahodnjakov in najbrž ne bi prav dosti zgrešila.

Serijo si je za svojo seminarsko nalogo na temo analize fotografije v seciranje izbral kolega študent dizajna. Ko mi bo zaupal izdelek, pa ga objavim v nadaljevanju.

228 ... la renaissance

227 ... Ja, kaj si pa mislila?!

Ob tokratni, s snegom prav razsipni zimi (pa ravno sedaj, ko sem zaradi milejših zim že izkustveno napletala pritrdilne misli teorijam o globalnem segrevanju), bi me bilo pa že prav sram, če ne bi vsaj za kakšen trenutek z veliko žlico in kančkom otroškega veselja zajela raznovrstne užitkarije po belem puhu. No, pravo motivacijo imam čisto ob sebi, t.j. skorajšnjega sedemletnika, ki še natančno ve (in to povsem podzavestno, lahko njemu!), kako se temu streže. To zimo sicer nismo postavljali snežakov, niti trendovskih variant z nogami v zrak, smo pa zato v razširjeni druščini zgradili konkreten grad, ki je bil zaradi vremenskih (ne)prilik večkrat deležen stilske preobrazbe in po skoraj treh tednih še vedno stoji, tokrat podoben slastni sladoledni palači. Tudi smučarajanje smo si že privoščili, nasankali in sankali smo, kepe so letele in ledene sveče smo lizali, tiste krilate odtise smo v snegu puščali in se šli tek v hrib po celcu, lahko bi celo rekli, da smo na trenutke trenirali plavanje po brežinah. 

Ko sem razgrajaču pokazala zasneženo idilične fotografije z zimskega pohoda na Malič, me je prav z žalostjo v očeh ošvrknil, kako da si take lepote privoščim brez njega, pa sem bila torej primorana na vrat na nos poskusiti, kako bi bilo vzeti tole odraščajočo energijsko bombico s sabo v zimsko obilno obložene hribe. Tri ure smo v skupinici gazili na Kašni vrh. Če zanemarim dve petminutni krizi, ko poba ni videl velikega smisla v sopihanju po globoki gazi navkreber, je preizkušnjo prestal bistveno bolje od mene, ki sem po stari navadi v klanec sopihala v stilu stare parne lokomotive, ki se trudi na vrh sveta. 

»Mami, kje si?« se je vsake toliko slišalo tam nekje spredaj. In ko sem mu na vrhu z vsemi častmi ponudila roko ob zmagi, je priletela še ena zaušnica za mamo, ki si še ne pusti prav dobro dopovedati, da so stari časi z »mami, počakaj« že davno mimo (pa ne le to, v nadaljnje lahko pričakujemo precej pogosto »sine, počakaj!«):

»Ja kaj si pa mislila, da ne bom zmogel na vrh?«

Auč. In ponos! In tako je naš planinec v svojo knjigo dodal še zimske hribovske radosti poleg skalno obarvanih poletnih. Z obilo veselja se je kotalil, premetaval in poigraval vso pot do doline, da je bilo vriskanja in veselja v nedogled. Mama se prav očitno v hribe ne bo mogla več švercati s svojim sopihanjem, če bo želela v korak s časom. Časom, ki bi mu lahko mirne duše, tudi na podlagi celostne izkušnje, rekla "odraščanje". Če prelistam nazaj po lastnih zapisih, sem imela o dojenčku (oh, dojenčki, cela znanost!), malčku, dvoletniku, triletniku,... vedno dosti za zapisati. Kot prvo, predvsem zaradi trajnega ohranjanja spominov, kot drugo pa zgolj iz nekih poljudnoznanstvenoraziskovalnih vzgibov ob spremljanju tistega malega, niti polmeterskega štrukla, na njegovi poti proti zvezdam. In potem, po vseh tistih križih, vprašajih, odkritjih in radostih se je nekako pritlehno v moja zapisovanja o otroku prikradla tišina. Saj ne, da mi je ob že skoraj kičasto cvetočem predšolskem obdobju zmanjkalo materiala ... na tone bi ga lahko bilo!

Najprej sem tišino pripisala pomanjkanju prave volje za pisanje. Prav dolgo sem potrebovala, da mi je končno posvetila žarnica... Povejte mi, a je normalno, da neka žena dela znanstvenoraziskovalne blogerske zapiske o smrčanju, britju, kuhanju kosila, prdenju, gledanju TV in podobnih vsakdanjih (ne)umotvorih svojega moža?

Naš otrok je pač zrasel v izdelano osebnost in si prislužil precejšnjo pravico do zasebnosti. Temu bi lahko tudi rekli, da se je mamin laboratorijski poljudnoznanstveni poskus spontano in uspešno zaključil. Zdaj je čas za širni svet! In ob tej misli se vedno znova razveselim močnega objema, ki mi z vso iskrenostjo ob besedah "moja mami!" ali celo "najboljša mami na svetu!" že rahlo premočno stisne rebra. Tudi to se bo, prav pritlehno in spontano, počasi prelevilo v kdovekakšne pisane najstniške kolobocije. Mama pa naj po novem raje razmisli o nabiranju kondicije ;-).

  

 

 

226 ... INVENTURA

Dvanajstemu letu v tretjem tisočletju je potekel rok. 3,2,1 … puff – in preprosto je izginil za večno. Z otroki vred smo odbedeli v trinajstega, ki se žal v nekaterih detajlih povsem ne sklada s starimi navadami. Že takoj drugega januarja smo namreč rešili slovensko gospodarstvo, ko si je večina vzela dopust, da so lahko ujeli bioritem, si oddahnili od napornega decembra in še kaj malega postorili doma. Glede na razmere, jemljem delovni drugi januar bolj kot priložnost, da se gre še kdo s kakšne pravkar propadle firme vpisat na Zavod za zaposlovanje…

Konec leta je čas za inventuro – medijske hiše potegnejo črto pod leto in izdelajo (črnoglede) povzetke; trgovci popišejo zaloge in naredijo načrte za naprej; nemalo kdo tudi sam pri sebi razmisli, kaj bi v prihodnje veljalo spremeniti zavoljo nezadovoljstva v izginulem letu. Hecno, leto kot številka enostavno izgine za vedno, vse tisto dogajanje v 366 dneh pa bo ostalo v glavah in podleglo neskončnemu valjanju in premlevanju po prašnih podstrešjih, kot da človeška bitja pravzaprav sploh ne zmoremo potegniti črte, izdelati inventure in stopiti v jutrišnji dan brez nepotrebne navlake iz preteklosti.

Človeška psiha je sestavljena nekako tako, da sami sproti skrbimo za inventuro, bodisi zavedno z razmišljanji o vsakodnevnih pripetljajih in zaključki, do katerih pridemo, bodisi polzavedno med kakšnim izmed rutinskih opravkov (sebe najpogosteje zalotim recimo pri vožnji ali med tuširanjem), bodisi popolnoma nezavedno, ponoči v spanju, ko skozi sanje letijo utrinki preteklosti in se zlagajo po predalčkih na nek povsem svoj način. Inventura je očitno del narave, ki poskrbi, da procesi tečejo po utečenih postopkih, kot že tisoče in milijone let. Vsi tisti, ki svoje nezadovoljstvo napajajo iz dolga leta starih čustev, pobirajo ena in ista polena ter z njimi obmetavajo ene in iste osebe, metlo za čiščenje lastnega preddverja pa ignorirajo, so torej predvidoma sprti že z naravo samo. Dajmo, nazaj k naravi, ne zgolj fizično.

Nekako sem mnenja, da moja inventurna sposobnost zadovoljivo deluje kar sproti, zato preskok v novo leto ne izkoriščam za analizo preteklega leta in zastavljanje sprememb v novem letu. Vsekakor pa sem mnenja, da je inventura v kakršnikoli že pojavni obliki zelo koristna reč.

225 ... vrtec Mavrica v Vojniku

Kakšni dve leti in pol je tega, kar sem v (bivši, že skoraj pokojni) firmi dobila na mizo projekt novogradnje vrtca v Vojniku. Da naj bi bilo potrebno le nekaj malega predelati iz že obstoječih načrtov... Projektna naloga pa je ob pregledu materiala kmalu dobila konkreten obseg, začenši z novo idejno zasnovo in kompletno proceduro preko projekta za gradbeno dovoljenje pa tja do projekta izvedenih del. Na projektu sem bila aktivna od prve črte na papirju do zadnje letvice v ograji in moram reči, da sem se v tem konkretnem projektantsko-birokratsko-politikantsko-finančno-izvajalskem, včasih že pošteno kaotičnem dvoletnem mišmašu naučila ogromno. Kot arhitekt si menda kar obsojen na to, da vedno premalo veš in se torej vse življenje učiš o birokratskih zankah, miljonih gradbeno-obrtniško-tehnoloških detajlov, relacijah vseh vpletenih in vseh postopkov na nekem projektu, itd. Biti arhitekt je, moram priznati, veliko bolj kompleksno, kot sem si to sprva sploh predstavljala, saj dejansko združuje ogromno različnih področij. Pa smo spet pri znanosti, umetnosti, psihologiji, … kako naj se izrazim, izbrala sem si res krasno poklicno pot, glede na to, da me je vedno zanimalo čisto preveč področij - ampak morda se nisem rodila v čisto pravem času...

... Žal sem v teh nekaj letih, kar se v inženiring firmah ukvarjam z arhitekturo, dobila občutek, da je kapital nadvladal vsako zdravo pamet, arhitekti (pravzaprav običajno slišim le še naziv »projektant«) so postali ogrožena vrsta in so v glavnini zreducirani na zgolj eno izmed nesignifikantnih orodij kapitala, pa čeprav se po svojih močeh vsak po svoje trudijo za kvalitetnejši prostor in boljši jutri – res vsaka čast vsem tistim, ki uspešno vozijo projektni slalom in se na koncu lahko pohvalijo v celoti s kvalitetnim projektom. Da ne govorim o urbanistih, ti so žal praktično izumrli in so nadomeščeni s kapitalsko-političnimi partnerstvi. Samo poglejte okoli sebe, koliko urbanističnih in pravzaprav še več ruralnih absurdov se je zgodilo v zadnjih letih, ko je dobro namaščen žep lahko preko lokalne oblasti uresničil vsako kapitalistično idejo.

Pa vendar, vse gre naprej. Prav ali narobe, levo ali desno, celo zadenjsko gre naprej. Ob gospodarski krizi in zlomu gradbeništva nam tudi »projektantom« ni prizanešeno, treba bo v boj, pravzaprav kar v mesarsko klanje s sistemom. Vso srečo vsakemu posebej in vsem v kompletu, ko bomo znali stopiti skupaj!

Vrtec je torej zrasel iz tistih prvih črt na papirju, z novim šolskim letom se je vanj vselilo življenje in feedback je pozitiven – v posamičnih ambientih in celoti se je bivanje in ustvarjanje lepo prijelo, ljudje imajo radi barve in živijo s pozitivizmom in igrivostjo, ki ju izžareva objekt. Ne glede na to, da je v projekt vpletenih ogromno ljudi in je za nami tudi kakšna neprijetnost, nosim s sabo pozitiven vtis in simpatičen, topel občutek, kako je ta vrtec pravzaprav delno moj »otrok«. 

 

Več fotografij objekta se najde v mojem FB albumčku TUKAJ.

224 ... razstava PARALELE v Celju

Danes smo v okviru programa akademskega zbora VZŠ otvorili mojo novo fotografsko razstavo Paralele. Zgodila se je na povabilo direktorice RŠS Katje Esih, vsebinsko pa je nekakšno iskanje sorodnih duš po lastni foto retrospektivi. Razstava bo na ogled javnosti v prostorih Visoke zdravstvene šole v Celju še nekaj mesecev.

Prilagam celoten predstavitveni tekst.

* * *

SPREMNA BESEDA RAZSTAVE

Izbor fotografij pod skupnim nazivom PARALELE se mi je porodil kot ena izmed idej v razmišljanju o univerzumu, ki že od nekdaj vzbuja mojo domišljijo s svojo neskončnostjo možnosti, katere neznatno droben delček smo tudi sami. Univerzum, ozirma kot smo v pogovoru bolj vajeni – vesolje,  interpretiram kot celoto, širok diapazon od abstraktnega mikrokozmosa razmišljanj v človeški glavi do nerazumljivih dimenzij vseobstoja, zato mi je to neusahljiv vir inspiracije. Paralele so namreč kot nekakšni vzporedni svetovi, ki jih podkrepljeno z matematičnimi in fizikalnimi modeli opisujejo znanstvene teorije kvantne mehanike, obravnavajo filozofska razmišljanja in nadalje domišljijsko razpredajo avtorji znanstvenofantastičnih del. V praksi se teorije simpatično mešajo s preprostimi utrinki vsakdanjega življenja. V vsakdanjiku najdemo namreč nešteto vzporednic, začenši pri sorodnih dušah, prijateljih v smislu »anam cara«, morda se nam zgodi, da na nekem drugem koncu planeta najdemo osebo, ki nam je na las podobna ali pa se nas srhljivo dotakne kakšen deja vu. Ljudje imamo zavoljo lažje organiziranosti tendenco grupiranja in »predalčkanja«, zato se znotraj nekih skupin in navezav vedno najdejo paralelni, sorodni, če ne že skoraj identični pojmi.

Razstavljen nabor je droben poskus iskanja vzporednic v potovanju po lastnem vesolju, ki ga skozi doživljanje tudi fotografsko upodabljam zadnjih nekaj let. Neskončna pestrost mentalnega in fizičnega sveta je tista, ki bi v odsotnosti organizacije vodila v povsem kaotičen zbir informacij, postavljanje vzporednic pa vleče rdečo nit po pričujočem življenjskem potpuriju, v katerem se najde skrita razmišljanja, jasne nagovore, kakšno vprašanje, ponekod pa zgolj dušo božajoče prizore.

zgoraj: močvirska rapsodija

spodaj: Kozjansko v času

BESEDA O AVTORICI

Rojena na 155. dan v letu, ko je Nasa objavila fotografijo skrivnostnega obraza na Marsu. Že od malih nog obkrožena z ustvarjalnimi pripomočki, naravo, športom in knjigami. V osnovni šoli sem bila glavna kandidatka za vsako likovno kolonijo in raznovrstna ustvarjanja, v gimnaziji uspešno širila obzorja v vse smeri in se zavoljo številnih zanimanj stežka odločila za le eno poklicno pot. Diplomirala sem na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kot arhitektka namreč lahko delujem v pisanem prepletu tehnologije, umetnosti, psihologije in še bi lahko naštevala.

Fotografija se je v mojo dušo pritihotapila postopno, sprva skozi golo funkcionalistično potrebo po ohranjanju spominov, sčasoma pa predvsem kot obvezna sopotnica na potovanjih in raziskovanjih, brez katerih bi bilo življenje precej pusto in prazno. Potovanja so namreč vseh vrst - v daljne dežele, okoli ovinka, ali pa kar v mislih. Odkar sem se na povabilo prijatelja pred približno petimi leti pridružila Društvu fotografov SVIT, se je moje fotografsko izražanje razširilo na upodabljanja tudi tistih intimnih, miselnih potovanj. Moj fotografski spekter je lahko širok, kot je široko moje vesolje, rada se lotim prav vsake motivike in tehnike, pri čemer se neprestano porajajo nove ideje, za katere pa žal marsikdaj ob vsakdanjem življenjskem tempu zmanjka časa, a me kljub temu polnijo.  

zgoraj: rain inside

spodaj: Noordung 3

V zadnjih letih sem imela nekaj samostojnih in sodelovala na več skupinskih razstavah doma in čez mejo. Na številnih mednarodnih fotografskih razstavah sem prejela več kot 50 različnih medalj in diplom, pri čemer naj na primer omenim prvo nagrado na svetovnem klubskem prvenstvu v Parizu. Preizkusila sem se kot organizatorka fotografskih razstav ter kot žirantka na različnih rangih razstav tudi v tujini. Pri Fotografski zvezi Slovenije imam trenutno naziv »kandidatka za mojstrico fotografije«, pri mednarodni fotografski zvezi FIAP pa »excellence FIAP bronze«.

Prav rada bi za zaključek navrgla kakšno plemenito misel o tem, kako bom s fotografijo spremenila svet. Vsak košček »zamrznjenega časa« na risbah svetlobe trajno zabeleži minljive misli in dejanja posameznika ter celotne družbe. Pravzaprav lahko vsak po svoje, če le upa, z drobnimi premišljenimi koraki in odprto ter ustvarjalno glavo prispeva k boljšemu jutri, efekt metuljevih kril pa bo dal velik, univerzalni rezultat. In vendar, citiram:

zgoraj: Kaninska pravljica

spodaj: mirno morje

»Sleherni posameznik gleda na življenje znotraj lastnega niza okoliščin, zato lahko ponudi svetu enkraten izraz. Ustvarjalnost zajema likovne umetnosti, a ni omejena nanje, kajti slikanje, skladanje pisanje in podobno ne morejo biti pomembnejši od ustvarjalnih potez, s katerimi tolažimo v nesreči, vnašamo red v navzkrižje ali kaos, pripovedujemo otroku zgodbo.«

(Marlo Morgan, ameriška pisateljica)

Carpe diem!