230 ... vonj po travi

Pride kak dan, ko te napadejo rukzak in gojzarji, te posedejo v avto, sparkirajo nekje pod bližnjim čim manj obljudenim hribovjem in izpljunejo nekam daleč stran. Fizično res ne prav daleč, a v tistem brezčasju sredi v vetru valujočega cvetočega travnika se narava zdi kot druga dimenzija. Celo tako daleč stran od vsakdanjih človeških kolobocij, da lahko začasno izklopiš varovalko s funkcijo »kurc gleda« in se do konca prepustiš le šumenju vetra, vonju trave, mehkobi pod njo skritega mahovja, plesu belih ovčic na nebu in božajočim sončnim žarkom.  

229 ... meglene abstrakcije

Vedno bolj smo v megli... V dobesednem pomenu takole ob enih popoldne, sredi dneva... in v prenesenem pomenu še marsikje drugje. Lučka K.B. bi lahko svoje teorije razširila kar še na celostno psiho zahodnjakov in najbrž ne bi prav dosti zgrešila.

Serijo si je za svojo seminarsko nalogo na temo analize fotografije v seciranje izbral kolega študent dizajna. Ko mi bo zaupal izdelek, pa ga objavim v nadaljevanju.

228 ... la renaissance

227 ... Ja, kaj si pa mislila?!

Ob tokratni, s snegom prav razsipni zimi (pa ravno sedaj, ko sem zaradi milejših zim že izkustveno napletala pritrdilne misli teorijam o globalnem segrevanju), bi me bilo pa že prav sram, če ne bi vsaj za kakšen trenutek z veliko žlico in kančkom otroškega veselja zajela raznovrstne užitkarije po belem puhu. No, pravo motivacijo imam čisto ob sebi, t.j. skorajšnjega sedemletnika, ki še natančno ve (in to povsem podzavestno, lahko njemu!), kako se temu streže. To zimo sicer nismo postavljali snežakov, niti trendovskih variant z nogami v zrak, smo pa zato v razširjeni druščini zgradili konkreten grad, ki je bil zaradi vremenskih (ne)prilik večkrat deležen stilske preobrazbe in po skoraj treh tednih še vedno stoji, tokrat podoben slastni sladoledni palači. Tudi smučarajanje smo si že privoščili, nasankali in sankali smo, kepe so letele in ledene sveče smo lizali, tiste krilate odtise smo v snegu puščali in se šli tek v hrib po celcu, lahko bi celo rekli, da smo na trenutke trenirali plavanje po brežinah. 

Ko sem razgrajaču pokazala zasneženo idilične fotografije z zimskega pohoda na Malič, me je prav z žalostjo v očeh ošvrknil, kako da si take lepote privoščim brez njega, pa sem bila torej primorana na vrat na nos poskusiti, kako bi bilo vzeti tole odraščajočo energijsko bombico s sabo v zimsko obilno obložene hribe. Tri ure smo v skupinici gazili na Kašni vrh. Če zanemarim dve petminutni krizi, ko poba ni videl velikega smisla v sopihanju po globoki gazi navkreber, je preizkušnjo prestal bistveno bolje od mene, ki sem po stari navadi v klanec sopihala v stilu stare parne lokomotive, ki se trudi na vrh sveta. 

»Mami, kje si?« se je vsake toliko slišalo tam nekje spredaj. In ko sem mu na vrhu z vsemi častmi ponudila roko ob zmagi, je priletela še ena zaušnica za mamo, ki si še ne pusti prav dobro dopovedati, da so stari časi z »mami, počakaj« že davno mimo (pa ne le to, v nadaljnje lahko pričakujemo precej pogosto »sine, počakaj!«):

»Ja kaj si pa mislila, da ne bom zmogel na vrh?«

Auč. In ponos! In tako je naš planinec v svojo knjigo dodal še zimske hribovske radosti poleg skalno obarvanih poletnih. Z obilo veselja se je kotalil, premetaval in poigraval vso pot do doline, da je bilo vriskanja in veselja v nedogled. Mama se prav očitno v hribe ne bo mogla več švercati s svojim sopihanjem, če bo želela v korak s časom. Časom, ki bi mu lahko mirne duše, tudi na podlagi celostne izkušnje, rekla "odraščanje". Če prelistam nazaj po lastnih zapisih, sem imela o dojenčku (oh, dojenčki, cela znanost!), malčku, dvoletniku, triletniku,... vedno dosti za zapisati. Kot prvo, predvsem zaradi trajnega ohranjanja spominov, kot drugo pa zgolj iz nekih poljudnoznanstvenoraziskovalnih vzgibov ob spremljanju tistega malega, niti polmeterskega štrukla, na njegovi poti proti zvezdam. In potem, po vseh tistih križih, vprašajih, odkritjih in radostih se je nekako pritlehno v moja zapisovanja o otroku prikradla tišina. Saj ne, da mi je ob že skoraj kičasto cvetočem predšolskem obdobju zmanjkalo materiala ... na tone bi ga lahko bilo!

Najprej sem tišino pripisala pomanjkanju prave volje za pisanje. Prav dolgo sem potrebovala, da mi je končno posvetila žarnica... Povejte mi, a je normalno, da neka žena dela znanstvenoraziskovalne blogerske zapiske o smrčanju, britju, kuhanju kosila, prdenju, gledanju TV in podobnih vsakdanjih (ne)umotvorih svojega moža?

Naš otrok je pač zrasel v izdelano osebnost in si prislužil precejšnjo pravico do zasebnosti. Temu bi lahko tudi rekli, da se je mamin laboratorijski poljudnoznanstveni poskus spontano in uspešno zaključil. Zdaj je čas za širni svet! In ob tej misli se vedno znova razveselim močnega objema, ki mi z vso iskrenostjo ob besedah "moja mami!" ali celo "najboljša mami na svetu!" že rahlo premočno stisne rebra. Tudi to se bo, prav pritlehno in spontano, počasi prelevilo v kdovekakšne pisane najstniške kolobocije. Mama pa naj po novem raje razmisli o nabiranju kondicije ;-).

  

 

 

226 ... INVENTURA

Dvanajstemu letu v tretjem tisočletju je potekel rok. 3,2,1 … puff – in preprosto je izginil za večno. Z otroki vred smo odbedeli v trinajstega, ki se žal v nekaterih detajlih povsem ne sklada s starimi navadami. Že takoj drugega januarja smo namreč rešili slovensko gospodarstvo, ko si je večina vzela dopust, da so lahko ujeli bioritem, si oddahnili od napornega decembra in še kaj malega postorili doma. Glede na razmere, jemljem delovni drugi januar bolj kot priložnost, da se gre še kdo s kakšne pravkar propadle firme vpisat na Zavod za zaposlovanje…

Konec leta je čas za inventuro – medijske hiše potegnejo črto pod leto in izdelajo (črnoglede) povzetke; trgovci popišejo zaloge in naredijo načrte za naprej; nemalo kdo tudi sam pri sebi razmisli, kaj bi v prihodnje veljalo spremeniti zavoljo nezadovoljstva v izginulem letu. Hecno, leto kot številka enostavno izgine za vedno, vse tisto dogajanje v 366 dneh pa bo ostalo v glavah in podleglo neskončnemu valjanju in premlevanju po prašnih podstrešjih, kot da človeška bitja pravzaprav sploh ne zmoremo potegniti črte, izdelati inventure in stopiti v jutrišnji dan brez nepotrebne navlake iz preteklosti.

Človeška psiha je sestavljena nekako tako, da sami sproti skrbimo za inventuro, bodisi zavedno z razmišljanji o vsakodnevnih pripetljajih in zaključki, do katerih pridemo, bodisi polzavedno med kakšnim izmed rutinskih opravkov (sebe najpogosteje zalotim recimo pri vožnji ali med tuširanjem), bodisi popolnoma nezavedno, ponoči v spanju, ko skozi sanje letijo utrinki preteklosti in se zlagajo po predalčkih na nek povsem svoj način. Inventura je očitno del narave, ki poskrbi, da procesi tečejo po utečenih postopkih, kot že tisoče in milijone let. Vsi tisti, ki svoje nezadovoljstvo napajajo iz dolga leta starih čustev, pobirajo ena in ista polena ter z njimi obmetavajo ene in iste osebe, metlo za čiščenje lastnega preddverja pa ignorirajo, so torej predvidoma sprti že z naravo samo. Dajmo, nazaj k naravi, ne zgolj fizično.

Nekako sem mnenja, da moja inventurna sposobnost zadovoljivo deluje kar sproti, zato preskok v novo leto ne izkoriščam za analizo preteklega leta in zastavljanje sprememb v novem letu. Vsekakor pa sem mnenja, da je inventura v kakršnikoli že pojavni obliki zelo koristna reč.

225 ... vrtec Mavrica v Vojniku

Kakšni dve leti in pol je tega, kar sem v (bivši, že skoraj pokojni) firmi dobila na mizo projekt novogradnje vrtca v Vojniku. Da naj bi bilo potrebno le nekaj malega predelati iz že obstoječih načrtov... Projektna naloga pa je ob pregledu materiala kmalu dobila konkreten obseg, začenši z novo idejno zasnovo in kompletno proceduro preko projekta za gradbeno dovoljenje pa tja do projekta izvedenih del. Na projektu sem bila aktivna od prve črte na papirju do zadnje letvice v ograji in moram reči, da sem se v tem konkretnem projektantsko-birokratsko-politikantsko-finančno-izvajalskem, včasih že pošteno kaotičnem dvoletnem mišmašu naučila ogromno. Kot arhitekt si menda kar obsojen na to, da vedno premalo veš in se torej vse življenje učiš o birokratskih zankah, miljonih gradbeno-obrtniško-tehnoloških detajlov, relacijah vseh vpletenih in vseh postopkov na nekem projektu, itd. Biti arhitekt je, moram priznati, veliko bolj kompleksno, kot sem si to sprva sploh predstavljala, saj dejansko združuje ogromno različnih področij. Pa smo spet pri znanosti, umetnosti, psihologiji, … kako naj se izrazim, izbrala sem si res krasno poklicno pot, glede na to, da me je vedno zanimalo čisto preveč področij - ampak morda se nisem rodila v čisto pravem času...

... Žal sem v teh nekaj letih, kar se v inženiring firmah ukvarjam z arhitekturo, dobila občutek, da je kapital nadvladal vsako zdravo pamet, arhitekti (pravzaprav običajno slišim le še naziv »projektant«) so postali ogrožena vrsta in so v glavnini zreducirani na zgolj eno izmed nesignifikantnih orodij kapitala, pa čeprav se po svojih močeh vsak po svoje trudijo za kvalitetnejši prostor in boljši jutri – res vsaka čast vsem tistim, ki uspešno vozijo projektni slalom in se na koncu lahko pohvalijo v celoti s kvalitetnim projektom. Da ne govorim o urbanistih, ti so žal praktično izumrli in so nadomeščeni s kapitalsko-političnimi partnerstvi. Samo poglejte okoli sebe, koliko urbanističnih in pravzaprav še več ruralnih absurdov se je zgodilo v zadnjih letih, ko je dobro namaščen žep lahko preko lokalne oblasti uresničil vsako kapitalistično idejo.

Pa vendar, vse gre naprej. Prav ali narobe, levo ali desno, celo zadenjsko gre naprej. Ob gospodarski krizi in zlomu gradbeništva nam tudi »projektantom« ni prizanešeno, treba bo v boj, pravzaprav kar v mesarsko klanje s sistemom. Vso srečo vsakemu posebej in vsem v kompletu, ko bomo znali stopiti skupaj!

Vrtec je torej zrasel iz tistih prvih črt na papirju, z novim šolskim letom se je vanj vselilo življenje in feedback je pozitiven – v posamičnih ambientih in celoti se je bivanje in ustvarjanje lepo prijelo, ljudje imajo radi barve in živijo s pozitivizmom in igrivostjo, ki ju izžareva objekt. Ne glede na to, da je v projekt vpletenih ogromno ljudi in je za nami tudi kakšna neprijetnost, nosim s sabo pozitiven vtis in simpatičen, topel občutek, kako je ta vrtec pravzaprav delno moj »otrok«. 

 

Več fotografij objekta se najde v mojem FB albumčku TUKAJ.

224 ... razstava PARALELE v Celju

Danes smo v okviru programa akademskega zbora VZŠ otvorili mojo novo fotografsko razstavo Paralele. Zgodila se je na povabilo direktorice RŠS Katje Esih, vsebinsko pa je nekakšno iskanje sorodnih duš po lastni foto retrospektivi. Razstava bo na ogled javnosti v prostorih Visoke zdravstvene šole v Celju še nekaj mesecev.

Prilagam celoten predstavitveni tekst.

* * *

SPREMNA BESEDA RAZSTAVE

Izbor fotografij pod skupnim nazivom PARALELE se mi je porodil kot ena izmed idej v razmišljanju o univerzumu, ki že od nekdaj vzbuja mojo domišljijo s svojo neskončnostjo možnosti, katere neznatno droben delček smo tudi sami. Univerzum, ozirma kot smo v pogovoru bolj vajeni – vesolje,  interpretiram kot celoto, širok diapazon od abstraktnega mikrokozmosa razmišljanj v človeški glavi do nerazumljivih dimenzij vseobstoja, zato mi je to neusahljiv vir inspiracije. Paralele so namreč kot nekakšni vzporedni svetovi, ki jih podkrepljeno z matematičnimi in fizikalnimi modeli opisujejo znanstvene teorije kvantne mehanike, obravnavajo filozofska razmišljanja in nadalje domišljijsko razpredajo avtorji znanstvenofantastičnih del. V praksi se teorije simpatično mešajo s preprostimi utrinki vsakdanjega življenja. V vsakdanjiku najdemo namreč nešteto vzporednic, začenši pri sorodnih dušah, prijateljih v smislu »anam cara«, morda se nam zgodi, da na nekem drugem koncu planeta najdemo osebo, ki nam je na las podobna ali pa se nas srhljivo dotakne kakšen deja vu. Ljudje imamo zavoljo lažje organiziranosti tendenco grupiranja in »predalčkanja«, zato se znotraj nekih skupin in navezav vedno najdejo paralelni, sorodni, če ne že skoraj identični pojmi.

Razstavljen nabor je droben poskus iskanja vzporednic v potovanju po lastnem vesolju, ki ga skozi doživljanje tudi fotografsko upodabljam zadnjih nekaj let. Neskončna pestrost mentalnega in fizičnega sveta je tista, ki bi v odsotnosti organizacije vodila v povsem kaotičen zbir informacij, postavljanje vzporednic pa vleče rdečo nit po pričujočem življenjskem potpuriju, v katerem se najde skrita razmišljanja, jasne nagovore, kakšno vprašanje, ponekod pa zgolj dušo božajoče prizore.

zgoraj: močvirska rapsodija

spodaj: Kozjansko v času

BESEDA O AVTORICI

Rojena na 155. dan v letu, ko je Nasa objavila fotografijo skrivnostnega obraza na Marsu. Že od malih nog obkrožena z ustvarjalnimi pripomočki, naravo, športom in knjigami. V osnovni šoli sem bila glavna kandidatka za vsako likovno kolonijo in raznovrstna ustvarjanja, v gimnaziji uspešno širila obzorja v vse smeri in se zavoljo številnih zanimanj stežka odločila za le eno poklicno pot. Diplomirala sem na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kot arhitektka namreč lahko delujem v pisanem prepletu tehnologije, umetnosti, psihologije in še bi lahko naštevala.

Fotografija se je v mojo dušo pritihotapila postopno, sprva skozi golo funkcionalistično potrebo po ohranjanju spominov, sčasoma pa predvsem kot obvezna sopotnica na potovanjih in raziskovanjih, brez katerih bi bilo življenje precej pusto in prazno. Potovanja so namreč vseh vrst - v daljne dežele, okoli ovinka, ali pa kar v mislih. Odkar sem se na povabilo prijatelja pred približno petimi leti pridružila Društvu fotografov SVIT, se je moje fotografsko izražanje razširilo na upodabljanja tudi tistih intimnih, miselnih potovanj. Moj fotografski spekter je lahko širok, kot je široko moje vesolje, rada se lotim prav vsake motivike in tehnike, pri čemer se neprestano porajajo nove ideje, za katere pa žal marsikdaj ob vsakdanjem življenjskem tempu zmanjka časa, a me kljub temu polnijo.  

zgoraj: rain inside

spodaj: Noordung 3

V zadnjih letih sem imela nekaj samostojnih in sodelovala na več skupinskih razstavah doma in čez mejo. Na številnih mednarodnih fotografskih razstavah sem prejela več kot 50 različnih medalj in diplom, pri čemer naj na primer omenim prvo nagrado na svetovnem klubskem prvenstvu v Parizu. Preizkusila sem se kot organizatorka fotografskih razstav ter kot žirantka na različnih rangih razstav tudi v tujini. Pri Fotografski zvezi Slovenije imam trenutno naziv »kandidatka za mojstrico fotografije«, pri mednarodni fotografski zvezi FIAP pa »excellence FIAP bronze«.

Prav rada bi za zaključek navrgla kakšno plemenito misel o tem, kako bom s fotografijo spremenila svet. Vsak košček »zamrznjenega časa« na risbah svetlobe trajno zabeleži minljive misli in dejanja posameznika ter celotne družbe. Pravzaprav lahko vsak po svoje, če le upa, z drobnimi premišljenimi koraki in odprto ter ustvarjalno glavo prispeva k boljšemu jutri, efekt metuljevih kril pa bo dal velik, univerzalni rezultat. In vendar, citiram:

zgoraj: Kaninska pravljica

spodaj: mirno morje

»Sleherni posameznik gleda na življenje znotraj lastnega niza okoliščin, zato lahko ponudi svetu enkraten izraz. Ustvarjalnost zajema likovne umetnosti, a ni omejena nanje, kajti slikanje, skladanje pisanje in podobno ne morejo biti pomembnejši od ustvarjalnih potez, s katerimi tolažimo v nesreči, vnašamo red v navzkrižje ali kaos, pripovedujemo otroku zgodbo.«

(Marlo Morgan, ameriška pisateljica)

Carpe diem!

223 ... JESPER JUUL, teoretik »novih« staršev

V roke rada vzamem kakšno knjigo o medčloveških odnosih, psihologiji, vzgoji. Za začetek, da se podkrepim s teoretsko podlago lastne intuitivne prakse - kdor sem in kar počnem - kot nadaljnje pa predvsem za priložnostno analizo o tem, kje bi se bilo – v skladu s sabo - smiselno zamisliti in kaj spremeniti. Spreminjanje je seveda kompleksen proces, ki se ne zgodi v trenutku, kajti ljudje nismo računalniki, ki bi se preprosto preprogramirali, resetirali in postali drugačni. Zakoreninjenost določenih vzorcev in ravnanj je tako močna, da lahko traja več generacij, preden smo pripravljeni na spremembo vzorca. Enako je na osebni ravni; odrasli smo »končni izdelki«, plod genetike, sooblikovani s strani najbližjih in celotne družbe. Spremembe oz. bolje rečeno nianse so najpogosteje le avtomatizem, kot rezultat izrednih življenjskih okoliščin, ali dolgotrajen proces sooblikovanja v nekem odnosu, mnogo redkeje pa zavestne, načrtovane odločitve.

Spomnim se, kako sem se kot najstnica izlivala v debele dnevnike. Od nekdaj sem lažje pisala, kot govorila, zato so bili ti zvezki v najobčutljivejši fazi odraščanja tudi moji najboljši, če ne celo edini prijatelji. Med vsemi tistimi zasanjanimi čiračarami o fantovskih simpatijah so se našla prav plodna razmišljanja o sami sebi, kjer sem  na podlagi vsakodnevnih izkušenj v odnosih do soljudi ugotavljala svoje slabosti in se odločila, da jih bom zavestno spremenila. Skrajno mi je namreč šlo na živce, da sem se ob marsikateri čisto vsakdanji in praktično mimobežni situaciji počutila razočarana, neizpolnjena, nesigurna, neizrečena in potem so me ta občutja morila dneve in tedne. V bistvu sem si skozi lastno analizo polagoma in zavestno zastavljala pot do samozavesti. Še vedno sem hvaležna svojemu prvemu fantu, da sem se od njega lahko nalezla še tiste širokokotne in svetovljanske pike na i, ki me je oblikovala v osebo, kakršna sem.

Šele pozneje mi je kanilo, da je v praksi za to, da bi se človek videl objektivno, potrebno izstopiti iz sebe in se pogledati od zunaj, predvsem ob opazovanju »napak« oz. motečih dejavnikov pri drugih ugotavljati, ali morda nisi tudi ti tak. Ko si otrok, namreč hlastno vsrkavaš svojo najožjo družino in postajaš tak, kot so tvoji starši ali kdorkoli pač je že tisti, s katerim deliš svoj vsakdan. To so vzorci, ki se te primejo kot mišičevje na skeletu in se jih zaveš šele nekje daleč za tisto dobo odraščanja in oblikovanja osebnosti. Moram priznati, da sem se nekaterih lastnih vzorcev ozavestila šele pred nekaj leti in so me dobesedno šokirali – tako močno, da sem dobila občutek, kako sem pravzaprav šele sedaj začela »odraščati«.

Ker je življenje ena taka pestra cesta dogodivščin, človeka izkušnje seveda počasi modelirajo in niansirajo. Več poti si privoščiš, bolj te bogatijo, pa niti ne nujno v pozitivnem smislu. Predvsem negativne izkušnje so zaradi posledične bolečine namreč največji učitelji. Ampak dokler nisem postala mama, si niti pod razno nisem predstavljala, da bo moj največji učitelj v življenju ravno tista mala štruca, za katero je bil še kinderpet veliko prevelik. Po nekaj letih starševstva lahko z gotovostjo zatrdim, da sem šele ob otroku resnično dojela, kdo sem in kdo si želim biti. Ko ti otrok s kakšnim neljubim odzivom na situacijo prvič nastavi ogledalo, te kar dobro pribije ob steno. Potem ti postane jasno, da si ostal brez razloga, da bi ga okrcal – v prvi vrsti bi to moral namreč storiti s samim sabo. In takrat, ko se zaveš intenzivnosti in moči odnosa otrok – starš, se šele začne tista prava šola življenja, za katero sem svojemu otroku neizmerno hvaležna.

V starševskem odnosu gre za vzajemno bogatenje. Starši smo odgovorni, da smo, kot pravi Jesper, avtentični. Da smo v osnovi zvesti sami sebi. Na nas je, da smo otroku svetilnik in mu ob ravno dovoljšnji opori pomagamo v samostojnost. Vzgoja otrok je najelementarnejši aspekt cele družbe. Naši otroci so prihodnost, starši pa smo njihov temelj. Kakšno podlago jim nudimo, da bo čez nekaj desetletij družbeno okolje kvalitetnejše? Vzgoja je postala v zadnjih generacijah pravi eksperimentalni družbeni laboratorij. Dolga stoletja je veljala moč avtoritete očeta nad otroki in njihovimi materami. Potem se je zgodil preobrat, iz katerega so ženske v »zahodni civilizaciji« počasi pridobile (delno) enakopravnost in družba kot celota se je zavedla, da poteka tudi proces reorganizacije osnovne družbene celice – družine. Oba starša sta postajala enakovredna partnerja in nekje skozi proces se je zgodilo, da se je tudi otroke začelo sprejemati kot osebnosti, ne kot neke »pripravnike za ljudi«, ki bi se morali udinjati nadmoči lastnikov. Ko odpovejo stari vzorci, se rodijo njihova nasprotja. Družbeni eksperiment je poskrbel za to, da se je začelo otroke vzgajati povsem permisivno, kar pa je bila spet svojevrstna past – sicer nekonfliktno otroštvo in brezpogojno vladanje na družinskem prestolu tem otrokom v odrasli dobi ni prineslo ne samostojnosti, ne avtentičnosti.

In kdo smo mi, kdo bodo naši otroci, sedaj ko poznamo pasti avtoritativne in permisivne vzgoje? Ženske imamo nekako bolj čut za psihološki del življenja, pa si zato upam trditi, da sem kot mama precej izpilila svoj čut za sočloveka, intuicijo, empatijo. Nisem teoretik, zanašam se nase in v skladu s tem živim. Rada pa si razširim obzorja in poberem kakšen namig. Zato se vsake toliko lotim kakšne knjige na čisto zgoraj omenjeno tematiko. Danes sem prebrala tretjo, morda četrto knjigo Jesperja Juula in potrdila lastno tezo, da so si pravzaprav podobne kot jajce jajcu. Vse so namreč na isto temo, na lepote in tegobe sodobne družine, ki pionirsko krmari skozi poti drugačnih družinskih odnosov, kot se jih je prakticiralo nešteto generacij nazaj. Postajamo drugačna družba. Obstaja celo nevarnost, da se bo družina kot osnovni družbeni element zlila s filozofijo potrošništva. Močno upam, da bodo vztrajni posamezniki trmasto rili z glavo skozi zid in še naprej ostali množici dopovedovali o dostojanstvu, enakosti, morali,… Ko berem Jesperjeve knjige, se mi namreč zdi, da prebiram samo sebe in vmes najdem kakšno iskrico, kaj še lahko izboljšam. Njegove knjige so pisane zelo poljudno in skoraj po ameriško nazorno, da bi jih vendarle lahko dojel vsak vsaj nekoliko dojemljiv osebek. Vesela sem, da obstajajo ljudje njegove sorte, hkrati pa sem po teh nekaj prebranih delih dobila občutek, da so zgolj poljudno teoretična podkrepitev mojega razmišljanja, nisem pa se iz njih naučila česa posebno novega.

Ko sem prvič vzela v roke slovenski prevod z naslovom Kompetentni otrok, me je odbilo oblikovanje same knjige. Govorilo mi je, da imam v roki cenen izdelek poljudne vsebine. Velik font, široki razmiki med vrsticami, ozek stav strani, neskladni odmiki od robov lista, poudarjeni izseki … glede literature nisem poklicno deformirana, ta knjiga pa me je vseeno nekako odbila s svojim videzom. Pa sem jo seveda zaradi priporočene vsebine vzela v roke. Skozi nadaljnja branja iz serije sem našla še cel kup tipkarskih napak in nekako dokaj nekvaliteten prevod, ki spet nakazuje površnost hitro prevedenega artikla, namenjenega širokim množicam. Za povzetek torej lahko rečem, da sem v Juulu našla izvrstnega somišljenika, bi si pa morda v prihodnosti želela od njega morda nekoliko manj poljudnega izdelka, ki bi bil tudi s strani slovenskih založnikov temu primerno oblikovan.

222 ... NOTRANJI MIR (!)

Pred nekaj dnevi mi je, pač skladno s svojim namenom, zazvonil telefon. Bil je kolega, čakajoč neke natančne informacije. Glede na to, da se vsak pogovor začne s kakšno vljudnostno frazo, sem tisto prvo opazko »O, po glasu sodeč si videti prav dobro!« vrgla v taisti koš in klišejsko navrgla tistega »Seveda, saj moram biti dobro«. Niti slutila nisem, da bo pozorno »poklicno deformirano« uho na drugi strani ob mojih besedah sprožilo terapevtski alarm. Sicer dokaj nežno, a takoj sem bila namreč opozorjena, da temu pač ni tako in da bi se morda morala zamisliti.

Pogovor je mimobežno prešel na drugo temo in dnevi so šli naprej. Ne morem pa si kaj, da se vsake toliko ob tistih bolj zoprnih impulzih čez vsakdan ne bi spomnila na ta košček pogovora. V realnosti sem namreč prekleto nedobro in očitno že kar zverziran mojster manipuliranja na lastni komandni plošči tam nekje v vozlovju nevronov. Ampak še vedno trdim, da je naša notranjost eno čisto prav posebno vesolje, ki ga ne bomo nikoli prav doumeli. Ljudje smo vse. Vse hkrati. Smo ljubeči in sovražni. Egoisti in altruisti. Srečneži in depresivci. V bistvu smo relativci. Odvisni od nekega splošno veljavnega kodeksa življenja, ki nam govori, v katero smer so čustva in dejanja pozitivna, v katero pa ne. Azteki so brzčas imeli drugače nastavljen sistem, pa je tisto njim pozitivno tukaj nam grozljivo in nerazumljivo.

Kdo je torej pristojen, da bo drugim prestavljal mejnike, nastavljal nulo na številčnici med minusi in plusi? Mama? Učiteljica? Pravnik? Duhovnik? Psihiater? Levičar? Alkoholik? Vojak? Filozof? Po drugi strani, kje je meja negativizma, ki je še dobra za protiutež pozitivnizmu oz. koliko negativnega je v sistemu jin-jang potrebnega, da lahko pozitivno dejansko funkcionira kot pozitivno? Če grem po sistemu dedukcije iz splošnega na moj zasebni nivo, do kje naj torej na moji komandni plošči puščam »negativizmu«, da me ne pokoplje, ampak plodno obrodi »pozitivizem«? Kje je tisti punkt, na katerem raje izklopim elektriko na komandah in si samovarovalno zapojem tisto »Jaz sem nooor«? Kdo mi bo povedal, kdaj se upravičeno sesedem v svoji nemoči in kapituliram, in kdaj morda diktatorsko vzamem vajeti v svoje roke in pomendram vse pred sabo?

Ni slabo biti nor. Ampak potem ljudje ne znajo shajati s tabo. Ni slabo zaradi lastne ali splošne dobrobiti kdaj sprostiti negativno energijo, se pa vseeno zdi, da težimo k neki harmoniji, zadovoljstvu, notranjemu miru. Ta notranji mir je sploh ena zabavna reč, ki me vsakič spomni na prizor iz risanke Kung fu Panda. Panda v njem besno tolče po nečem in se glasno jezi »Presneti notranji mir, pa kdaj boš že prišel!?« Deja-vu? Tvoj, moj, njegov?

Notranji mir ima eno prav simpatično lastnost, je namreč akutno nalezljiv. Žal enako velja za vsa njemu nasprotna stanja. Glede na to, da smo kot socialna bitja vedno s kom bolj ali manj tesno povezani, gre nalezljivost jemati resno. Težko je biti pozitiven, ko je vse okrog tebe nastrojeno nasprotno; po drugi strani se zdi blazno nesmiselno negativizirati, če te obdaja pozitiven ambient. Zato je morda moja dolžnost do mojih najbližjih, da ne podležem vsemu tistemu iztirjenemu in morda takole kar na silo preko stikal na komandni plošči, kot rečeno, pač »moram biti dobro«. Že nekaj časa mi je namreč jasno, da lahko zjutraj odprem oči in se odločim, ali bodo ta dan ne glede na karkoli že, gledale pozitivno, ali negativno.

Homo sapiensi mi že od malih nog niso bili preveč pri srcu. Tega takrat seveda nisem znala utemeljiti in šele nekako na pol statistične življenjske poti se mi tudi nekako teoretično svita, od kod ta moja nenaklonjenost lastni vrsti. Preveč je smeti...

221 ... (moje) VESOLJE

Beseda »vesolje« me vedno prijetno ogreje pri srcu. Ali pač kozmos, univerzum, vseobstoj. Zame je to vse sopomenka.  Od nepredstavljivo drobnih fizikalnih delčkov do še bolj mogočno nepredstavljivih razsežnosti vsega, kar obstaja. Od drobne misli, spletene v čigavih možganih, do multidimenzijskih čiračar, ki jih s takimi možgani najbrž ni niti možno doumeti. Ali pač, pa nimamo navodil za uporabo… Vesolje mi je preprosto všeč, ker ga čutim kot svoj sestavni del in kot svoj dom. Z našega vidika je tako mogočno in nedoumljivo, da mu človek, ki je že lastnemu planetu v ogromno škodo, nikoli ne bo prišel do dna. Niti lastnih psiholoških fint ne zmoremo razvozlati, kaj šele vsega tega, kar se najbrž skriva svetlobna leta daleč. Tako tuje nam je, pa hkrati smo njegov sestavni del. In po analogiji, tukaj smo, a smo tujci sami sebi. V svojem koščku vesolja smo vsi nekakšni šerifi in diktatorji, tam nekje zgoraj nad oblaki pa popolni nihčeti, takorekoč zvezdni prah… Moje vesolje iz veselja pravim tudi nekemu svojemu območju, kjer razvijam svoje misli ali preprosto fizično bivam. Moj blog je bržkone moje vesolje. Otroška soba je sinovo vesolje. In v Vitanju je tudi vesolje, kar me še prav posebej veseli.

Pred tremi leti sem že pisala o Hermanu Potočniku Noordungu, Vitanju in takratni kozmološki fotografski razstavi (blog št. 145). Od takrat je v tem skritem kotičku pod Pohorjem pod taktirko kozmološko mislečih na mestu starega kulturnega doma zrasel pravi vesoljski center.  Zdi se precej nelogično, navidezno absurdno, da se kompleksno zveneče in arhitektonsko posebno Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) ne znajde v kakšni od evropskih prestolnic, temveč v odmaknjenem naselju sred zaplankanega hribovja, za katerega se zdi, da se še sprehaja nekje zadaj v času. Všeč mi je, da so arhitekti resno vzeli Noordungovo delo in ga skozi analitičen proces pretočili v unikaten konglomerat ambientov, nekakšno svojstveno vesolje.

Držim pesti, da bo stavba s svojo vsebino uspešno zaživela in bo še vse kaj drugega, razen recimo trenutno novoodkritega, pa kar na hitro že rahlo klišejskega fotografskega raja. Ravno toliko se  namreč družim s fotografijo, da mi je že prav zabavno opazovati, kako se vsuje kup foto ustvarjalcev na nove gradbene podvige in potem nekako najprej v stilu »kdor prej pride« predstavijo nevsakdanje ambiente (npr. kakšno železarno, novogradnjo termoelektrarne ali pa kakšnega izmed redkih arhitekturnih posebnežev), ob katerih je potrebno izdaviti kašen »wau, noro, kaj pa je to!?«, pozneje pa ostanejo fotke sicer različnih avtorjev z iste lokacije podobne kot jajce jajcu, tu in tam pa se komu še vseeno zakreše kakšna svojstvena iskrica in taka fotka potem morda postane neponovljena. V poplavi foto ustvarjalcev je težko ustvariti neustvarjeno in neponovljivo, zato pač šteje osebna nota, »uč« in stil vsakega posameznika.

Priznam, da sem na tole stavbo čakala kot mrhovinar, ne le zaradi njene arhitektonske oz. ambientalne vrednosti, marveč predvsem zaradi njene filozofije. Vzela sem si čas, pa sem kdaj med gradnjo pokolesarila čez Vitanje in potem vmes nekoliko žalostno ugotovila, da gradnja stoji, pa pozneje sem se kar narisala na gradbišču in bila okarana od šefa gradbišča, da takole se pa res ne morem iti, no, na zadnje pa so gradbena dela postorila svoj konec in sem šla stavbo še dejansko doživet od znotraj. Tu so fotke z dneva odprtih vrat, ki sva si ga privoščile s Tamaro in tega sem prav vesela – ne le simpatične družbe, temveč tudi dejstva, da sem imela v takšni stavbi še krasen fotomodel. Na faksu so nam namreč prišepnili, da je človek v arhitekturi merilo. In to še kako velja tudi s fotografijo. Glede na to, da je stavba posvečena v koreninah Hermanu Potočniku, ki si je nadel še skrivnostni nadimek Noordung (zveni kot nekakšen ne-red), sem poimenovala serijo fotk po njegovem nadimku. Pozneje pa mi je kanilo, da bi v takem ambientu brez težav lahko snemali Štoparski vodnik po Galaksiji in sem nekaj fotk preimenovala v to tematiko. »Štoparc« je pač način razmišljanja, ki te trešči kot opeka, zavita v rezino limone, zato vedno ostane del tebe :-).