239 ... poročena z življenjem

Doktorica je zabičala, da morava s sinom v domači karanteni pregurati njegovo pljučnico. On nima nič proti neskončnemu poležavanju v pižami na kavču pred risankami, torej pravzaprav sploh ni slabo biti bolan, če ravno ne kašljaš na vsa pljuča cel ljubi dan. Na Minimaxu imajo konec koncev kar nekaj poučnih risank in sem se še sama pridružila dopoldanskemu kavčingu s skodelico kave v roki. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje brez polne glave načrtov, kaj vse je treba čez vikend postoriti in kam vse iti, brez nemira in slabe vesti, preživela kakšen vikend doma z otrokom. Še vreme sodeluje, zunaj hladen veter zbira temačno oblačno zaveso...

Torej smo pri kavčingu in risankah. V eni od njih sta brata nekajže (kdo bi si zapomnil vsa ta imena, v mojih časih smo imeli le medvedka Ušatka in še nekaj podobnih do konca seznama) raziskovala velikooke Tarsiuse v džunglah Indonezije. Presneto, da ti risanka vzbudi spomine na potovanje izpred desetih let - in to prav gotovo potovanje mojega življenja! Takoj sem hitela v omarico brskat za albumi, da se otroku pohvalim, kako smo po tropskem gozdu sredi noči iskali in našli te najmanjše opice na planetu – Tarsius Spectrum.

Omarica je bila seveda naenkrat prazna. Preden sem našla pravi album, so bile vse te velike, težke in silno debele bukve na kupu sred sobe. Takrat me je zadelo krotko spoznanje, kako fino je živeti v času tehnološkega napredka, saj za nekaj let foto spominov ne potrebuješ kakšne posebej ojačane police, ki bi potem zaprašena dolga nadaljnja leta ječala pod silno težo zamrznjenih trenutkov, ki počasi bledijo na klasično razvitih fotkah. Vse te moje težke spomine sem zložila na en kup in poleg pristavila mini kupček fotoknjig. Tisti manjši kupček bi poleg brisačke komfortno odselila tudi na drugi konec vesolja, če bi bilo potrebno! Z guštom bi tudi na kakšnem od planetov na drugem koncu Mlečne ceste vsake toliko prebrskala po trenutkih, ki so me naredili.

Sedaj že vem, od kod to meni ljubo kopičenje spominov od tu in tam. Če ne bi kot sraka v svoje gnezdo spravljala vse bleščice svojega življenja, bi jih večino že davno pozabila. Tista nagubana reč pod mojo lobanjo bi sicer naj bila precej mogočno orodje, ampak jaz je prav očitno ne znam uporabljati po svojih željah (pravzaprav sem vedno bolj prepričana, da je človek zgolj neposrečena igra svojih kreatorjev – genov). Če si samo predstavljam, kakšno količino podatkov predela človek v svojem življenju, iz spomina pa jih izbrska le peščico. Nekaj časa sem močno zavidala vsem, ki imajo dobro sposobnost memoriranja, vendar so me izkušnje naučile, da narava vedno poskrbi za primerno ravnotežje med pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Ko ti ojača eno sposobnost, ti na drugi strani kakšno odškrne. Balans pa je krhek.

Tako – za spomin seveda – sem škljocnila ta veliki in mali stolp pofotkanega papirovja in ker se mi danes nikamor ne mudi (v načrtu je zgolj čiščenje akvarija, kuhanje kosila in cartanje našega bolnika), sem se vrgla v listanje po spominih. Sine je na hitro ošvrknil mojega Tarsiusa, kako osvetljen s flešem revček bolšči vame, zadaj pa črnina nadomešča mogočen tropski gozd. Potem je nadaljeval svoje hipnotično zrenje v risanke, jaz pa si nisem mogla kaj, da ne bi brkljala po davnih spominih. So dežele, ki jih doživiš, in so dežele, ki so še marsikaj več od tega – vstopijo vate in na nek skrivnosten način postanejo del tebe. To je približno tako kot z ljudmi … nekateri postanejo del tebe celo brez da bi to sploh kdaj vedeli. Naj se še tako trudim in to poskušam opisati ljudem, ki ne dojamejo … pa saj nima smisla, mar ne? Tu smo spet pri tistem balansiranju matere narave – vsi ne zmoremo vsega.

Začelo se je s cvetličnim venčkom okoli vratu in zvoki gamelana, nadaljevalo s kulturno šok terapijo, zaključilo pa se pravzaprav nikoli ni – deset let je že od tega in sedaj lahko z gotovostjo prikimam misli, da se prava potovanja nikoli ne končajo. Kar prelijejo se čez vsakdan in vsrkajo v tkanino življenja. Takrat sem spisala 28 strani dolg potopis s potovanja, katerega digitalni izvirnik je izpuhtel v zgodovini menjavanja računalnikov, papirnati print, ki sem ga zakrivila na stroške takratnega službenega printerja, pa na srečo še hranim med knjigami. Na podlagi potovanja se je prvič izkristaliziralo tudi ljubosumno mnenje mojega sopotnika, da sem pravzaprav poročena s fotaparatom. Kar si po teh letih drznem tolmačiti po svoje v smislu, da sem poročena z življenjem in ne s človekom. In tako včasih nehote, s prepletanjem misli, prideš do kakšne teoretične utemeljitve samega sebe. Trudim se po svojih močeh, ob vsakodnevnih kolobocijah, Živeti.

Zato imam rada spomine. Čez čas ti pridejo prav, da se naučiš česa o - sebi :-).

238 ... če nič nimaš, nisi nič vreden

Olimpijske igre zaključene. Dva tedna virtualne harmonije in krasnega navala pozitivne energije v deželici pod Alpami na račun uspehov nekaj športnikov - še kako dobrodošel intermezzo - zdaj pa se vračamo v črnogledi in depresivni vsakdanjik. Ponovno smo pri davčnih reformah, brezposelnosti, sanaciji ujme, modnem okusu naše premierke, chemtrailsih, jutrišnjem vremenu. Olimpijske medalje so že unovčene v reklamnih kampanjah za telekomunikacije in pralne praške, da bi nadalje motivirale porivače nakupovalnih vozičkov. Če z olimpijskim popustom na lepo sfrizirane brke kupiš stanovanje, ti zraven podarijo še nov avto in če naložiš v voziček dve televiziji, ti podarijo tri okenske police, kilo gensko spremenjene koruze in bon za 29,9% popust za sef v banki matičnih celic ob vezavi na trojček telekomunikacij za 345 mesecev, kadar se zavaruješ za primer, da ti na glavo iz 11. nadstropja pade naključni samomorilec. Pri tem izpolniš 25 obrazcev 23 različnih ponudnikov, ki vsebujejo 56 različnih postavk z malimi črkami, s katerimi priznaš, da prdneš v povprečju 3x dnevno in se zavezuješ, da si prodal ne le sebe, temveč še svoje vnuke. Začelo se je pa pri mehčalcu, ki ga ljudje nosijo po žepih, mar ne? Se še komu zdi sedanji človeški svet vsaj malo čuden?

Mogoče je že od nekdaj tako, ampak ker sem jaz praktično šele od včeraj, se o tem pač sprašujem danes. Odraščala sem sredi krasne narave, obdana z generacijo, ki se je prebijala v življenje še napol bosa in brez marmelade in klobase, ki sta bili zaklenjeni v špajzo, da sta lahko v miru splesneli. To, preverjeno, pušča dolgoročne posledice, zato prosim tega ne počnite svojim otrokom. No prav, če dobro pomislim, so si ljudje že od nekdaj delali svet bizaren in dokler so mi dali dihati, se mi je zdel pravzaprav še nekako prebavljiv in jaz sama sebi pač malo čudna. Pred leti sem si umislila dom, se zanj po slovensko zakreditirala, opravila svoje biološko poslanstvo in človeštvu dala tam nekaj čez sedem miljardtega živega nosilca genov. Da bi čim dlje v svojo daljno prihodnost zmogel brez podpiranja farmacevtskih lobijev, sem si zamislila čaje iz domačih zelišč, zelenjavo z domačega vrta in sadje iz domačega sadovnjaka. Prvo leto v vrtu je bila prava pravljica – obilo lepe, zdrave zelenjave in sproščujočih uric brkljanja po zemlji. Z vsakim naslednjim letom pa se je pravljica nekako sfižila do motovilca sredi zime, pomladanske solate, ki gre prehitro v cvet, poletno puščavo na gredicah in kakšen droben zakasneli jesenski korenček. Naj še kdo reče, da so podnebne spremembe larifari, ko pa jih občutim že na tistih nekaj kvadratih izposojene zemlje, ki jo sonce nekaj mesecev tako neizmerno praži, da bi na njej lažje sušila čerpiče kot vzgojila kakšno rastlino. Sliši se, kot da sem stara 100 let, a v mojem otroštvu je bilo tukajšnje podnebje popolnoma drugačno.

Menda se teh sprememb zavedajo že vsi znanstveni krogi in imajo pripravljenih obilo rešitev, vključno s pogoni, ki nikakor ne potrebujejo nafte ali njenih derivatov, torej ne obremenjujejo ozračja s toplogrednimi plini itd.,  le kolesje kapitala jim še ne pusti zadihati in vztrajno melje po svoje, kot da se je zataknilo v orgazmičnem onaniranju z močjo in denarjem. Osveščeni strički, ki so me na fakulteti poučevali o energiji v stavbah, očitno zelo vztrajno in uspešno delajo na tem, da se sanira strašno potratno gradbeno dediščino, ki si jo je postavila generacija brez marmelade, ko so v tistih jugo časih končno prišli do ciglov in betona za vsakega prebivalca. Neizolirane tronadstropne kvadrataste graščine z dvokapnicami iz zdaj že skoraj izkoreninjenih salonitk in mimogrede tudi na potresnem območju ne-protipotresno zgrajene, naj bi dobile svoje toplotne ovoje, toplotne črpalke, toplotne izkaznice, toplotno neodvisnost, nihče pa najbrž ne pomisli, da večina rezidentov v teh jugo kockah nima niti za burek, kaj šele za drage investicije v stare zidove s kvazi ugodnimi eko subvencijami. Za nameček med plesnivimi zidovi teh kock ostajajo ujeti tudi otroci in vnuki marmeladarjev, ki si v teh časih brez plače pač ne morejo privoščiti lastne novogradnje v nizkoenergetskem standardu, se pa vsak vozi s svojim novim avtom na lizing po vedno bolj luknjastih cestah do prvega šoping centra po vse tisto najnujnejše iz TV reklam priljubljenega zabavnega kanala, ki skupaj z dvatisoč let starimi nauki o brezmadežnem spočetju ob nedeljskih mašah skrbi za izobrazbo in mnenje širokih množic.

Z dobrimi nameni človek po ustaljeni praksi pač ne pride daleč. Tudi moja ideja o domačem sadovnjaku ni prišla dlje, kot do v zemljo zapičenega kola, ki je označeval, kje naj bi rasla nova sadika stare slovenske Mošančike ali Bobovca. Prva ovira je bila takorekoč popolnoma birokratska. Tam, kjer je bil kol zapičen, namreč ni nič mojega. Niti kol, ker ni zrasel na mojem. Pravzaprav mi že nekaj časa dopovedujejo, da tudi tisti plesnivi zidovi, za katere sem se zakreditirala, da bi nekje pognala korenine, niso prav nič moji in da je vsak cigel, ki sem ga oblekla v svoje ničvredne ploščice, zrasel na žuljih marmeladarjev, ki imajo zaradi tega nesporne pravice krojiti življenje vseh, ki so pri roki. Druga ovira je bila, ni za verjeti, v kompletu funkcionalne narave. Kateri kmet iz okolice pa bo še hotel tukaj travo kosit, če bodo travniki posejani z drevjem?

Se mi samo sanja, ali se dejansko iz zgodnjega otroštva spomnim, kako je bila tukajšnja zemlja kot zapuščina mojih dedov še spoštljivo obdelana, polja obrobljena s krasnim parkom sadnega drevja, narava je imela svojo funkcijo v človeškem življenju, kot komaj hodeče bitjece sem jokavih oči za štrik držala veliko kravo, ki je zvečer dala mleko, po dvorišču lovila kokoši in se po kokoškasto pogovarjala z njimi, spomladi zobala hrustljave bele češnje, se jeseni valjala po kupu ličkanja na marofu, zvečer poležavala na topli krušni peči, zakurjeni z lesom iz domačega gozda… Potem, za dedki, pa so prišli do služb v mestu njihovi marmelade lačni otroci, podrli stare koče, postavili svoje zlate vsevredne kocke, zgradili ceste, prodali krave, ker z vonjem iz domače štale pač ne moreš opravljati službe v mestu, pes je v igri podavil še zadnje kokoši, polja je zarasla trava, sadno drevje se je počasi začelo sušiti, motorna žaga in kosilnica sta postali ljubi prostočasni igrači za sproščanje moških hormonov. Sred krasnih zelenih travnikov stoji zlata nedotakljiva hišica, vse je kot v raju, sadja je še nekaj malega na tistem starikavem drevju ali pa se sproti kupi v trgovini in jajca prav tako, lahko se zibljemo na verandi zlate hišice in z daljnogledom opazujemo ptiče po vejah smrek in uživamo krasen notranji mir. In streljamo na vsakogar, ki si drzne stopiti na zlato lastnino.

Vse, kar sem želela, je dom, pa mi ga ne pustijo imeti; vrt, pa od sončne pripeke ne želi več roditi; sadovnjak, pa mora brneti kosilnica; prihodnost za otroka, pa me je strah, da mu je ne bom sposobna zagotoviti. Naučili so me, da nisi nič vreden, če nič nimaš. Če pa kaj imaš, si ogrožen, ker ti to lahko kdo vzame. Tako je, če plesni marmelada na drugi strani vrat.

Ne počnite tega svojim otrokom. Povejte jim, da je človeški svet zaradi lastne neumnosti krut bolj kot sama mati narava in jih naučite razmišljati s svojo glavo. Peljite jih v naravo, posadite jo okoli vogalov svoje nepremičnine, na svojo zaplato zemlje ne posejte robotsko kosilnico, ampak posadite domačo jablano.  Ne zapirajte papagajev v kletke, ampak raje kokoši na zelenico. Morda vam bo šele potem, ko vam bo zrasla solata na vrtu, postalo jasno, kako obupno brez hranil je industrijsko pridelana zelenjava, uvožena iz Tunguzije, pri čemer je v končni ceni zajetih kakšnih 10 trgovskih marž, nepotrebni prevozi in neplačana delovna sila. Tu pod Alpami so še pred kratkim znali ceniti in gospodariti z zemljo in naravo. Zaradi pohlepa, ki je pač očitno sestavni del človekove nravi, smo šele dobro zagnali veliko kolesje podnebnih sprememb, ki našim otrokom ne bodo prinesle prav nič dobrega. Da ne omenjam družbenih razmer, ki se ne zdijo prav nič prijetne in še manj obetavne. Nikoli ne bom pozabila besed sošolke iz gimnazije, ko mi je ravno na začetku svoje poklicne poti v boju proti temu kolesju, zaupala da otrok pač ne misli imeti, zakaj bi jih spuščala v tak gnili človeški svet.

Ljudje se bomo torej še naprej jezili na naravo, ko nam bo strehe zlatih hiš odpihnil vihar, ko nam bo vrtove v puščavo spreminjala poletna suša, ko nam bodo gozdove uničevali škodljivci, ko bo zimska inverzija poskrbela, da bomo vdihnili vsak delec izpuhov, ki jih pridelamo. Jezili se bomo na zavarovalničarje in farmacevte, ki bodo na ta račun dobro živeli, jezili na razne idiote, ki trdijo, da je to le plod katastrofalnega gospodarjenja z našim planetom in jezili se bomo na sosede, ki ponoči z neba sejejo viruse, na bogove, ki ne poslušajo naših prošenj, na Marsovce, ker pač morda so, na politike, ki ne znajo razdeliti bogastva med vse ljudi. Jezili se bomo in kazali s prstom na vsakogar, ki pride manj opazno mimo, in ta jeza bo naša edina duhovna hrana na opustošenem planetu.

Pa kaj bi se sekirali, planet nam pač ne bo ostal dolžen. To bo božja kazen, ker ob nedeljah nismo dovolj molili. Jaz pa sem naredila katastrofalno napako in otroka nisem vpisala k verouku, pa še knjige raje bere kot reklame gleda!

237 .... pravljica o tem, kako za svojo srečo dobiš še eno opeko

Nekoč je bil majhen kucelj. S tem opisom se njegovi prebivalci sicer ne bi strinjali, zanje je bil namreč najmogočnejša gora v deželi in gorje tistemu, ki bi si drznil misliti, kaj šele govoriti drugače. Na tem velekuclju so torej živeli svojevrstni veleprebivalci, ki so imeli vedno in edini prav. Godilo se jim je marsikaj in ne boste verjeli, prav vsakič je šlo kaj narobe.

Nekega večera recimo, ko je samookronana kraljica velekuclja kot vsak večer pred spanjem preštevala opeke v svojih zidovih, je z vso silno grozo ugotovila, da ji manjka ena opeka! Vrag vedi, kdo si jo je bil drznil ukrasti in kako mu je to uspelo, saj v zidovih ni bilo prav nobene luknje. Ampak ena je manjkala! Najbrž si težko predstavljate ves vik in krik, ki je zaradi te opeke nastal! Če bi šlo tako naprej, bi v kratkem ostala brez zidov in kaj če bi ji ta nepopisni škodoželjnež potem odnesel še njeno travo, njene kamne, njen zrak? 

Njena žalost ob izgubi je trajala sedeminsedemdeset temačnih let, ko na velekucelj niti sonce ni posijalo. Nato se je vreča z žalostjo izpraznila, pa je od prvega terenskega prodajalca po ugodni ceni za upokojence kupila vrečo maščevanja.  Resnično pripravna tale reč, maščevanje. Velekralj, ki je živel nekoliko pod vrhom kuclja, pa je njegovo sonce zašlo nekoliko prej, in je bil torej zgolj simbolični velekralj, je bil sicer mnenja, da to ni bil pameten nakup. Ampak on je imel vedno polno glavo svojih pravilnih skrbi ter polne roke dela z vsakodnevnim romanjem preko kraljestva do skrite votline, kjer je skrbno čuval svoj neprecenljivi skriti zaklad. Bil je tako poln vsega pravega, da sploh ni videl smisla govoriti o vsem ostalem. Zato je, kot po navadi, svoje mnenje ignoriral, da ne bi zmotilo njegovih pravilnih skrbi in opravkov z zakladom. 

Velekraljica je bila torej sumnjičava do vsakogar, ki  je stopil na velekucelj. Krivi so bili mimoidoči sprehajalci psov po tuji zemlji, ki so si drznili s pogledom ošvrkniti njene zidove. Kriv je bil poštar, kadar se je smukal okoli nabiralnika s polno torbo. Kadar je okoli vogalov ob zgodnji zori hodila kakšna srna, ki je bila tod prvič, je bila prva jutranja kandidatka za obsodbo. Celo tisti zaraščeni debeloriti djed iz velikega tovornjaka, ki ji je enkrat letno pripeljal kurivo, je bil kriv – prav lahko bi bil del zarote. Ukrade opeko, zato skozi zidove ves čas uhaja topel zrak, pa ima priložnost, da dvakrat letno proda kurivo. To bo, zato zadnja leta tolikokrat plačuje za kurjavo! Skovala je strašno maščevanje in ga tako kot vse ostale nič hudega sluteče mimoidoče nekoč pričakala za prvim vogalom hiše z velikim teatralnim vzdihom. 

Reva pa ni prebrala drobnega tiska na vreči maščevanja in torej ni vedela, da vsebina deluje le na prebivalce velekuclja. Debeloriti zaraščeni djed jo je samo čudno gledal, pokasiral za kurivo in s svojim težkim tovornjakom spet malo uničil njen asfalt na njeni cesti! Velekraljica pa ni bila ena tistih, ki so včeraj padli z lune. O ne! Če vreča deluje samo na domače, jo bo pač uporabila na tistemu, ki ji je najbolj pri roki. 

Lahko si mislite, kakšen silen vihar maščevanja je zavladal v velekraljestvu po tem razodetju! Maščevanje nad prvim krivcem pri roki je bilo tako silno in okrutno, da še danes vsi molčijo o tem in ji samo prikimavajo v spoštovanju. Krivec je potem, ko je za ljubi mir na velekuclju velekraljici iz ponižnosti podaril v celofan zavito in z zlato vrvico zvezano eno opeko, pobegnil v širni odprti svet in je edina verodostojna priča tej velezgodbi. Edini je, ki je velekraljici že tisti večer, ko je zadnjič štela opeke in ugotovila, da ena manjka, povedal, da je samo narobe štela. Ampak ona v svoji silni ihti tega sploh ni slišala. 

In tako je velekraljica s svojimi opekami in še eno zraven na velekuclju živela srečno do naslednje prigode, ko je šlo spet nekaj narobe. Kako sta se z velekraljem rešila naslednjega teritorialnega sovražnika, pa je že druga zgodba.

236 ... magična aurora borealis

235 ... Budapešta

Nisem se zmotila - Buda je Buda, Pešta je Pešta. Skupaj sta Budapešta. Budim pa ne obstaja. Prav rade mi uidejo razlage raznih turističnih vodičev, medtem ko jaz raje brkljam kje v bližnji okolici - a vsaj to sem si z izleta zapomnila. Kako fino, da se ti pripeti strokovna ekskurzija v Budapešto in imaš dejansko celo nekaj ur prostega časa, da jo kolikor se da, po dolgem in počez prešnofaš! Prav prijetni dvojčici, morda se še kdaj vrnem kar sama.

234 ... katarzične dimenzije na južni strani Alp

Pred kratkim me je prav z direktnim udarcem zadelo spoznanje, kako imam pravzaprav vsak dan dobronamerno težnjo rešiti (najmanj svoj) svet … ampak težava je v tem, da dan vedno prehitro mine. Veliko tistega, kar imam naloženega po mislih, na večer še vedno ostaja neobkljukanega, nedokončanega, marsikdaj malodane neuresničljivega. Ta zadnja kategorija nemoči  ima še prav posebno tonažo, ki duši notranji mir. Po nekih splošnih izkustvenih modrostih sodeč, je menda ravno to stanje tisto, ki naj bi človeka gnalo naprej. Hja, kaj pa vem. Včasih bi si pa človek le zaželel vsaj kakšno leto harmonije, brezskrbne ustvarjalnost, prijetnih odnosov, mirnega življenja, odsotnosti želja … pa četudi bi s katerega koli že filozofskega gledišča to pomenilo, da stagnira ali nazaduje. Počasi se naučiš delati majhne korake in potrpežljivo čakati, da te morda pripeljejo čez kakšno obsežnejšo razdaljo, to menda tukaj na južni strani Alp znamo, skromno stopicljati in se s tem potem tudi samozadovoljno bahačasto postavljati – pa četudi le za prigrizke lastnemu egu, da ga lahko ohranjamo pri življenju. 

Poletje (oh, poletje!) je mimo, tudi otrok je ponovno ujet v urnik obveznosti, mama potihem že stoka zaradi pritlehnega vonja po mrzlih in vlažnih mesecih. Pač nisem narejena za ta del leta, nisem se sama ustvarila, le sofisticirana mašina sem, programirana in vodena od svojih genov. Smešno, še s svojimi lastnimi geni sem si v navskrižju, ves čas mi hodijo v zelje. Morda celo v več pomenih, ampak to bi bilo že predmet seciranja po preteklosti, ki je ni več in ji torej ne priznavam kakšne velike merodajnosti. Če prav pomislim, imam zadnja leta tudi s poletji težave – prevroča in presuha postajajo. Pred nekaj leti sem se lotila samooskrbe za moj dom (za katerega eni trdijo, da to ni), izprosila sem si vrt (na ne-moji zemlji), iskala notranji mir (hja, vsaj ta bi načeloma lahko bil le moj … čeprav sem mnenja, da brez nevoščljivosti je za vse dovolj, a vsi me posiljujejo z nekimi idejami o lastništvu, torej načeloma si lahko lastim vsaj svoj lastni notranji mir) z brkljanjem po zemlji in pobiranjem zdravega, načeloma gensko in kemično neobdelanega pridelka. Da bomo morda še kakšno leto več ohranjali zdravje, preden pademo v nemilost farmacevtske industrije, da sine ne bo rasel na Monsantu in podobnih. Prvo leto smo imeli božansko poln vrt dobrot, naslednja leta pa je poletna vročina že spomladansko solato prehitro pognala v cvet in ker pri vrtu nimam vode, je do konca poletja spominjal le še na pogojno rodovitno polpuščavo. Pa imej veselje, če ga lahko! 

Dan pobegne, vrt se presuši, notranji mir nemir, poletje se za 9 mesecev poslavlja ... kaj naredi Slovenec, da napolni baterije in si pribori kakšno drobno zmago? V hribe se spravi! Dolgo sem se že spogledovala z njo, lani sem se zaradi pomanjkanja kondicije raje lotila njene sosede Krofičke, a tokrat se je ponudila priložnost - sicer z odtenkom preveč sopihanja, a s prav sladkim zmagoslavjem – osvojila sem lepotico Ojstrico. Ni mi popolnoma jasno, od kod človeku toliko zadovoljstva, ko se z golimi rokami pne po skalovju, a mene točno ta stik z goro prestavi v nekakšno katarzično dimenzijo. In potem, ko takole strnem misli, zamahnem z roko, si zamrmram kakšno melodijo in si rečem: K… gleda, gremo naprej ;-).

(Se še komu zdi, da se določene zadeve v mojih objavah ponavljajo?)